Morda spomin izpred osmih let res ni več tako živ, a velja ga osvežiti. Takrat smo namreč gledali uverturo, nekakšno politično izvidnico koprske ofenzive na sosede. Tomaža Gantarja je sicer uspel na mehko ustoličiti v Piranu, ko pa je Popovič po sporu s Tomislavom Klokočovnikom, v stilu velikega vojskovodje jurišal nad Izolo in ji poskušal napadalno in arogantno označiti vogale, si je polomil zobe. Končalo se je z njegovim neslavnim porazom. Takrat je dobil prvo lekcijo, ne da bi si jo tudi zapomnil.
Tokrat je Popovič poskušal gabarite še razširiti. V boj za nadvlado je v Piran in Ankaran poslal svoja najzvestejša vojščaka Gašparja Gašparja Mišiča in Sebastjana Jeretiča. Drugi je s seboj prinesel celo Popovičevo retoriko v slogu "kopiraj-prilepi", ko je recimo napovedal obračun z občinskimi uradniki, še preden bo v občinskem fotelju spil prvo kavo. Medtem je Gašpar Mišič na drugem koncu velikega zaliva sejal Popovičevo ideologijo neštetih možnosti; ni sicer zidal vertikal, ankaranske vogale je označeval tako, da jih je čistil. In domačine iritiral s tem, da se je v Ankaranu naenkrat vse dalo.

Česa pa sploh niso mogli preslišati volivci? Če bi z velikim naskokom uspeli, bi se trojica drug drugemu postavila za tesne sodelavce. Sporočilo tria "popokandidatov" je delovalo jasno: v občinah, ki niso Koper, ne premorete pravih ljudi, zato je naravnost nujno, da vdremo na vaše dvorišče in vam tudi povemo, kaj je dobro za vas. Obetala se je parafraza oblastnega reka sončnega kralja: "Obala, to sem jaz!"
Strokovnjak za komuniciranje Miro Kline pravi, da volivci niso naklonjeni tistim, ki z besedami ali dejanji odkrito ali prikrito pretirano poveličujejo in vsiljujejo svoj jaz. Ne marajo niti podcenjevanja in zdrah. Rajši vidijo pozitivne kampanje in so zato še posebej občutljivi na vsiljivost, diskreditacije, grožnje, laži. Tako vedenje hitro ponotranjijo in razvijejo protitelesa, saj si vsak človek tudi zase želi, da bi bil spoštovan. Kako se od zunaj napadeni skupinsko povežejo, pa je veliko povedala že zgodovina. Sledi upor.
Točno to se je zgodilo v Ankaranu in Piranu. Volivci so se uprli in razdelili kazni. Z najpogubnejšim orožjem sodobne demokracije; volilnim lističem. Bolj kot Gašparju Mišiču in Jeretiču Popoviču samemu. Ker so v njiju videli njegov model vladanja - kar se jim je sestavilo pod črto, potencialna "koperizacija" njihovih občin - jim ni bilo všeč.

Koprskemu kandidatu stranke SMC so v predvolilnem boju očitali, da je trojanski konj aktualnega župana. Če kdo, sta bila Popovičeva trojanska konja, sicer brez skrivanja, prav Mišič in Jeretič, njun volilni izkupiček pa jasen signal, da vse, kar diši po Popoviču zunaj koprskih meja, tako rekoč nima možnosti za uspeh. Trojanci so nasedli, Istrani pač ne. Bolj kot trojanske konje, pa četudi s praznim trebuhom, Ankarančani in Pirančani očitno raje jahajo istrske osle.