Anketa, objavljena v časniku Telegraph, je prvič razkrila, da so Škoti, prepričani o lepši prihodnosti v samostojni državi, v primerjavi s tistimi, ki želijo ostati Britanci, v večini. Še pred dvema mesecema so bili zadnji v prednosti za dvajset odstotkov, v soboto pa že v zaostanku za štiri. Zadnje javnomnenjske raziskave pa potrjujejo, da so zdaj znova v prednosti škotski volivci, ki naj bi v četrtek (18. septembra) na zgodovinskem referendumu o odcepitvi Škotske glasovali proti odcepitvi (52 % - 42 %).

Približno desetina volilnih upravičencev še naprej priznava, da še niso odločeni, kako bodo glasovali. Objava Telegraphove ankete je sprožila zanimive odzive. V sredo je na Škotsko pohitela celotna britanska politična garnitura in tam poskušala škotsko bratstvo prepričevati, da bo ob morebitni odcepitvi njihova prihodnost še bolj negotova, politično manj kredibilna, dražja, negospodarna. "Ekipi iz Westminstra so preostale le še grožnje," vse pogosteje ponavlja Alex Salmond, prvak Škotske nacionalne stranke in predsednik pokrajinske vlade ter glavni zagovornik škotske neodvisnosti.

Salmond je vedenje londonskega političnega vrha označil kot panično in obupano. Njegovo oceno pa je v svojih javnih nastopih brezsramno potrdila tudi londonska tehnokratska smetana, ki je v nemalo primerih sebe trenutno predstavila kot "kuro brez glave". BBC je sredni govor Davida Camerona v Edinburgu pospremil s pripombo, da je bil britanski premier slišati kot skesan fant, ki prepričuje svoje dekle, naj ga ne zapusti.

V resnici je torijevski prvak Cameron na nenavaden način izbranemu občinstvu položaj predstavil kot edinstveno glasovanje brez možnosti popravka, kot je to primer ob vsakih parlamentarnih volitvah: "Če imate (pred splošnimi volitvami) konservativcev poln kufer, potem jih zafrknete tako, da jim namenite brco (in volite njihove nasprotnike)." Opozicijski britanski laburisti, ki imajo na Škotskem tradicionalno politično večino, se razpada 307 let stare politične etnije bojijo predvsem zato, ker bo njihov položaj v britanskem parlamentu znatno oslabljen. Štirideset njihovih westminstrskih poslancev je Škotov.

Škotska odcepitvena mantra se v prvi in najbolj izpostavljeni alineji zanaša na pokrajinsko ekonomsko moč, še natančneje, na zalogo nafte v severnem morju, od katere si Škoti obetajo največ. Vseeno je finančna negotovost velika. Na vrhu družb Shell in BP, največjih naftnih družb, delujočih na Škotskem, so potrdili, da bi prihodnje finančne operacije najbrž zahtevale izdatno prestrukturiranje njihovega poslovanja. Ker bi ob morebitni škotski odcepitvi dejavnost potekala v tuji državi, se njihove poslovne operacije ne bi pocenile, ampak podražile. Po četrtkovem sestanku premierja Camerona z vodji največjih britanskih trgovskih podjetij je tudi večina teh nazadnje le potrdila, da naj bi cene v njihovih škotskih poslovalnicah ob morebitni zmagi zagovornikov odcepitve zelo verjetno poskočile. Največje banke, vključno z najstarejšo RBS (Royal Bank of Scotland), prav tako napovedujejo selitev sedežev v London.

Neznanka je tudi prihodnja škotska denarna valuta. Škotska vlada ima v načrtu ostati monetarno povezana z Veliko Britanijo. Se pravi, da naj bi bila škotska valuta še naprej funt. Kako se bo na to pobudo odzval Bank of England ali britanska centralna banka, še vedno ni povsem jasno. Ko pa se bo, pa bo zelo verjetno izpadlo tako, da bo Škotska v novonastali montarni uniji še bolj podrejena Veliki Britaniji. Kje je smisel odcepitve? Če pa bi si samostojna Škotska brez formalnega dogovora britanski funt le izposojala, bi bil položaj zelo podoben črnogorskemu ali panamskemu primeru z evrom oziroma z ameriškim dolarjem. O morebitni škotski vključitvi v EU ali prevzemu evra se ta čas niti ne razpravlja. Škoti imajo tako ali tako pri zunanjepolitičnih razmislekih pred sabo skandinavski model - bodisi norveški bodisi švedski, pri čemer Norvežani ne uporabljajo evra, Švedska pa ni članica Nata.

Napoveduje se tudi velika zmeda ob napovedani selitvi britanske vojaške flote na jug. Škoti si odkrito prizadevajo svojo državo vzpostaviti kot nenuklearno. Pretiravanj in pogosto tudi eksotičnih argumentov pred dnevi ni manjkalo niti v kratkem televizijskem soočenju nekdanjega britanskega obrambnega ministra in generalnega sekretarja Nata Georgea Robertsona ter najverjetnejšega obrambnega ministra samostojne Škotske Keitha Browna. Lord Robertson je izpostavil aktualne grožnje ruskega predsednika in islamskih skrajnežev ter dolgotrajnost in težavnost vključevanja novih članic v severnoatlantsko zavezništvo. Pri tem se je spomnil svojega mandata, ko so bile v Nato med drugim sprejete tudi nekdanje komunistične države Bolgarija, Romunija, Slovenija in Slovaška.

Populizem nasprotnika je vrhunec dosegel, ko je Browna Robertsona obtožil, da je ta v Nato vabil Putina in Rusijo ter dejavno sodeloval v nezakoniti vojni v Iraku. Robertson se natovsko navdihnjeno upravičeno boji, da bodo obrambni stroški samostojne Škotske astronomski, pri čemer bo armada štela le 800 vojakov in bo prav amaterska. Medtem bo čas selitve britanskih vojaških oporišč z ozemlja Škotske morebitna nova priložnost za globalno varnostno destabilizacijo.

Zdi se, da je še najzmernejši prejšnji britanski premier Gordon Brown tudi Škot in - še prej - laburist. Ta je britanski koalicijski vladi pomagal predstaviti načrt, po katerem naj bi škotski pokrajinski parlament v prihodnjih letih dobil še večje pristojnosti, s tem pa naj bi Škotska okrepila samoupravo. Izdatna pospešitev teh postopkov je napovedana že dan po referendumu. Laburisti skušajo z Brownom, ki nikoli ni veljal za priljubljenega politika, prepričati tudi, da je od nekdaj in bo tudi v prihodnje njihova politična vizija Škote obvarovala pred lastnim nacionalizmom. Zgodovinsko dejstvo je, da so prav laburisti "krivi", da je bil pred sedemnajstimi leti škotski parlament sploh vzpostavljen.

Navsezadnje bo ob škotskem "da" odcepitvi na vrsti tudi reorganizacija medijske hiše BBC. Alex Salmond je po torkovem obisku pri državni poglavarki kraljici Elizabeti II. v Buckinghamski palači potrdil, da bo britanska monarhinja ponosna tudi kot kraljica samostojne Škotske. Če bo sledila ločitev med Veliko Britanijo in Škotsko, ta ločitev ne bo mogla ostali prijateljska, pa čeprav se Salmondovi somišljeniki v predreferendumski vročici tega morebiti niti ne zavedajo.

Obenem pa kako ne simpatizirati s Škoti, bežečimi iz neljube jim politične unije, pri tem pa se ne spomniti podobnega plebiscita o slovenski neodvisnosti. Je bi ta res podoben? Blago podoben. Komaj. Veliki Britaniji gre ta čas gospodarsko dobro. Politično pa je, res, še vedno zelo rigidna. Je pa demokratična. Na vprašanje, ali bo svojo športno pot nadaljeval kot Britanec ali kot Škot, je bil pred tednoma New Yorku vprašan tudi Andy Murray. Njegov odgovor je bil nedvoumen v korist njegovemu škotskemu rodu. Pa čeprav je pripomnil, da odcepitve ne podpira, in dodal še: "Pa saj je odcepitev malo verjetna." Toda to je teniški šampion izjavil pred dvema tednoma.