Čistilna akcija leta 2012 je bila v več pogledih izjemna. Seveda številke brez tradicije spomladanskih krajevnih čistilnih akcij in dejavnosti olepševalnih društev ne bi bile tako visoke, sta pa svoje dodala tudi izredno dobra organizacija in nov, sproščen pristop, ki je nagovarjal tako tiste stalne kot tudi priložnostne udeležence, in to z več zabavnimi dogodki že več mesecev pred samim pobiranjem smeti. Pomembna pridobitev že akcije 2010 je osvežen register divjih odlagališč.

.

Čistilna akcija Očistimo Slovenijo se po šestih letih vrača na nehvaležen datum, na jesen. Ne le zaradi bujnega rastja in že opravljenih pomladnih akcij, ampak tudi zaradi najrazličnejših drugih dejavnosti, zato je vprašanje, ali se je bo udeležilo toliko ljudi kot prejšnja leta. Vsi tisti, ki boste šli v naravo, poberite še kaj smetk ob poti. Tisti, ki boste s Primorci proslavljali priključitev k matični domovini, uživajte v čistem okolju po prireditvi. Razlog za letošnji jesenski termin je, da je akcija organizirana v sklopu svetovne pobude, ki si je za cilj zadala združiti vsaj 150 držav in vsaj 5 odstotkov svetovnega prebivalstva. Zadosten razlog, da so se v društvu Ekologi odločili za koordinacijo še enega veledogodka, kar sicer ni njihov namen. Že večkrat so poudarili, da čiščenje sicer podpirajo, a si prizadevajo predvsem za dolgoročne rešitve, kot so ozaveščanje in zmanjšanje količine odpadkov pri izvoru. Tako so zagnali več projektov, npr. za manj plastičnih vrečk (Vrečka na vrečko), za več pralnih plenic (Zdrave ritke), za izmenjavo oblačil (Tekstilnica), proti zavrženi hrani (Ne mečmo hrane stran!), sodelovali so pri snovanju prvega brezodpadnega hotela v Sloveniji in vzpostavili spletišče Manj je več, kjer najdete koristne podatke, npr. v kateri trgovini lahko dobite kak priboljšek brez embalaže ali kje najti čevljarja, da vam popravi najljubše, a že razmajane petke; skratka, Sloveniji so želeli približati idejo družbe brez odpadka.

Kako živeti brez odpadkov?
Brezodpadnost oz. koncept Zero Waste ta hip še ni absoluten, je pa najbliže idealu ničelne stopnje smetenja, pri čemer odvržki ne končajo na odlagališču ali v sežigalnici, in verjamemo, da se bomo cilju še približali. Na to nakazujejo vse večja ozaveščenost ljudi, strožji predpisi s področja okoljske zakonodaje in nekatere smernice o krožnem gospodarstvu. Zdi pa se, da so ukrepi, glede na človeško slo po lagodju in gmotnih dobrinah, prepočasni in ne dovolj učinkoviti. Kritična množičnost ozaveščenih in zlasti tistih, ki dejansko spremenijo svoje navade, je omejena. Ne bi radi čakali na naslednjo okoljsko katastrofo, da se zavemo pomena neonesnaženega okolja. Ozaveščanje najbrž ne bo dovolj, ampak aktivno udejstvovanje odločevalcev. Zakaj obsojati slehernika, ko si prizadeva za lastno srečo, obsojati sistem, ki mu to omogoča. Naš svet bi lahko hitro pridelal mnogo manj odpadkov – če bi se le bil pripravljen odpovedati nekaterim ugodnostim. (Kot kaže, pa je odpoved neizogibno dejstvo, saj je naravnih virov vse manj – pred kratkim se je Aleksander Mervar v Delu razpisal o slovenski preskrbi z elektriko čez dve desetletji – prav lahko bomo uvozili tudi do polovico električne energije, to pa verjetno pomeni višjo ceno energije in zožen nabor digitalnih (?) dejavnosti.)

Več okoljevarstvenikov nam dokazuje, da to ne pomeni vrnitve v jame ali v čas konjskih vpreg, ampak načrtnejšo izrabo virov, načrtovanje opravkov in nekaj samodiscipline. Ko se je navadiš, "omejenosti", ne opaziš več, pravzaprav ugotoviš, da te v marsičem osvobaja. O tem si lahko preberete v knjigi Bee Johnson Dom brez odpadkov, vendar naj dodam: ne verjemite ji glede kefirja, domača prireja kefirja je povsem preprosta, potrebujete le nekaj časa, da se spoznate z novo domačo živaljo; potem je vse, kar morate storiti, to, da jo z žličko vsak večer prenesete v novo posodico z mlekom.

In vendar je treba priznati, da je življenje brez odpadkov sprva lahko "kulturni šok". Odreči se kupu nepotrebnih pisanih zadevščin, po možnosti z zgolj estetsko funkcijo ali le za enkratno uporabo, je težko – ker smo uporabe teh istih nebodijihtreba navajeni. V resnici pa nas ne stane veliko: že če namesto soka in sladkih pijač pijemo vodo ali domač z vodo razredčen sirup, odpade na desetine pločevink, plastenk in večslojnih kartonk. Pojdimo še dlje in ves čas s seboj nosimo svojo stekleničko. Po njo ni treba v specializirano trgovino, treba je le kupiti mineralno vodo – pol litra, liter, 3 decilitre … Doma lahko poskusite pripraviti jogurt, in če imate to možnost, vložite nekaj sadja ali zelenjave za ozimnico. Letos so jablane bajno obrodile, a z žalostjo opažam, da je na stotine kilogramov sadežev zgnilo pod drevesi. Zato čim več kupujmo pri bližnjem kmetu. Morda bomo v prihodnosti našli idejo, kako izkoristiti tudi neobrani pridelek v primestnih zasebnih sadovnjakih. Kar pa kupimo sadja in zelenjave v trgovini, spravimo v vrečko, ki smo jo prinesli od doma. Dalje: uporabljajmo javni promet ali še bolje, kolesarimo. In priznajmo si: ne potrebujemo novih hlač. Strgane pač zakrpamo. Ni mi jasno, zakaj bi bila krpanka priznane modne znamke vroče blago, doma zaplahtane hlače pa zgolj za v smeti. In za najbolj odločne: globoko zamrzovanje živil v steklenih kozarcih in platnenih vrečah; pisanje z nalivnim peresom; odpoved ličilom.

Kolikšna je naša neposredna odgovornost?
Ampak že kmalu bomo trčili v zid. Pogosto je kupovanje brez embalaže le predevanje iz trgovinske v lastno ovojnino. Tega ne potrebujemo! Prav tako ne potrebujemo čajnih vrečk, ovitih v plastiko, ker bodo tako zadržali več arome – to so uporabniki že večkrat povedali, ampak proizvajalci še kar podučujejo stranke. Zato sestavine za čaj raje kupimo pri zeliščarju ali jih naberimo sami. Je sicer manj udobno, kot znajti se pred nezamisljivo veliko zbirko okusov v trgovini, pa bolj zabavno in družabno. In če se vrnemo k spisku kaj-vse-opustiti: tudi bleščice so lahko nadležne, saj jih je kmalu več na tleh kot na obleki; prav tako nevarna so sintetična vlakna, zaradi mikroplastike, ki se z vsakim pranjem spira v kanalizacijo. (Težava je, da je bombaž lahko kaj sporno nadomestilo, saj se pri gojenju te rastline porabi ogromno kemičnih gnojil in herbicidov.) Do čistilnih naprav pa priplava tudi več vrst ksenobiotikov – kemikalij iz ličil in zdravil, npr. učinkovine v protibolečinskih tabletah –, ki se tam zadržujejo v aktivnem blatu. Okolje je manj čisto, kot se zdi na prvi pogled.

Našteli smo že vrsto problemov in vrsto ukrepov – odgovorov nanje, a v sodobnem svetovnem gospodarstvu lahko vsaka sprememba denarnih tokov močno prizadene ljudi. Zato se morajo v pogovore kaj-vse-opustiti nujno vmešati odločevalci, velike sile, in zagotoviti ravnotežje, sicer bo napredek na področju okoljevarstva zaradi eksistenčnega strahu otežen. Vsi poznamo zgodbe o izsekavanju tropskih gozdov, vemo, da je za zdravje planeta to nadvse škodljivo, a hkrati razumemo tiste, ki so od tega odvisni. Upajmo, zahtevajmo, da se vrhovi zganejo.

Gremo čistit!
Za začetek pa se torej udeležimo letošnje čistilne akcije. V soboto, 15. septembra, se bo čistilo v več kot 150 slovenskih občinah. Za vse tiste odobravajoče somišljeniki, ki pa se akcije ne bodo udeležili, ker sami ne smetijo oz. ne bodo pospravljali za drugimi, lahko rečem: treba je izbrati med vrednotami. Če ti je čisto okolje pomembnejše od načela, boš prišel. Mislim, da se dober zgled vendar obrestuje. Manjši ko je kup, manjša je verjetnost, da bo mimoidoči nanj kaj dodal. Otroci v vrtcih so danes že vsi poučeni o prednostih ločenega zbiranja. In res so v ozadju zgodb s smetmi morda veliki zaslužki, kar koga zaradi nepoštenosti odvrača od udeležbe in skrbnega ravnanja z odpadki, ampak ali to res upravičuje ravnodušnost? Gre namreč za našo skupno prihodnost, skupno odgovornost. Okolje ne pozna meja: onesnažen zrak ali podtalnica, podnebne spremembe … ko se zgodijo, je prepozno. Sploh pa: zakaj ob vseh škandalih protestirati ravno na račun okolja?

.

Razumem stališče Zakaj pa ne. Toliko stvari je, ki si zaslužijo našo pozornost in prostovoljsko moč! Vendar pa to hkrati pomeni drobljenje glasu, ki lahko kaj doseže. Zato je treba včasih pritegniti, se strniti. Sobotna akcija je namenjena prav temu. Lahko pa se odkupite tako, da se odpoveste kavi za s seboj v lončku za enkratno uporabo, ter si omislite svoj keramični lonček za uporabo na službenem avtomatu ali pa bližnjem lokalu. Seveda, če ga potem tudi uporabljate, ne pa da se izgovarjate na to, kako dolgotrajno je pomivanje zasušene kavne pene ali kako dolga je pot do omare.

Čistilni skok na morje
V okviru letošnje akcije bo potekal tudi projekt Očistimo vode, ki se bo posvečal slovenskim jezerom, potokom in rekam. Vanj je vključena tudi pobuda Čista obala, ki se v Sloveniji izvaja že več let, v svetu pa bo stekla že vsaj petintridesetič. Namen Čiste obale ni le zbrati naplavljene odpadke, ampak jih tudi natančno popisati, da se tako ugotovijo ključni tipi odpadkov in kdo je morebitni onesnaževalec. Na dogodek se je treba prijaviti do 13. septembra, saj bodo udeležencem, zbranih v skupinah po 5–10, dodeljeni odseki slovenske obale. Če kdo omahuje zaradi prevoza, lahko pri organizatorjih najde tudi ponudnika prevoza iz notranjosti Slovenije. Po čiščenju prireditelji obljubljajo prijetno druženje v Strunjanu.

Kako približno poteka takšna akcija, sem med počitnicami preveril tudi sam. Nekajdnevni oddih na skrajnem rtu Istre sem porabil za plavanje ob borovem gozdičku kampa, kjer sem bil nastanjen, in kolesarski izlet na Kamenjak. Ta mi je pustil nekaj grenkega priokusa, saj sem bil zgrožen nad množičnim obiskom, katerega del sem bil tudi sam. Občutek samoironije je dosegel vrhunec v Mali Kolumbarici, kjer je od kopalcev kar migotalo, kot v kakem mravljišču, nekoliko metrov od parkirišča pa stoji obvestilna tabla o tem, da vstopamo v življenjski prostor sredozemske medvedjice, "morskega čovika", ogrožene vrste tjulnja, katerega motenje se kaznuje nekaj sto kunami globe. Resno, ob toliko čofotalcih? Ki jih na vseh TIC-ih vabijo na Kamenjak?

Do svojega kopalnega okolja sem imel torej dolg. In zadnje popoldne, nekaj ur, preden sem se s kolesom odpravil na puljsko železniško postajo, sem začel pobirati smeti na skalnati obali, kamor sem te dni zahajal. Vztrajno sem dodajal metre in znašal nabrano na kup. To me je zaposlilo kar za nekaj časa, a rezultat je bil očiten. Zgolj ok. Nekaj deset metrov dolg odsek obale je pridelal grmadico cigaretnih ogorkov, pravzaprav filtrov (ne, ne zgnijejo tako hitro, kot si predstavljamo, povem iz lastnih vrtičkarskih izkušenj, saj sem ogorke iz cvetličnih gredic pobiral še dolgo po družinskih zabavah), pa še nekaj držal za lizike, ovitkov sladoleda, polomljene plastike od marsičesa, kosov mreže …, in to kljub smetnjakom nedaleč stran. Ampak v resnici stanje sploh ni bilo slabo. Pred leti sem priplaval na neki otoček, oddaljen kakih 100 metrov od obale. Tam me je zares pričakal pravi smetnjak. Sredozemlje ni, kakršno je bilo nekoč. Zato: glejmo, kaj pustimo za sabo.