Naj bo luč (Let There Be Light, 1946) je dokumentarni film, ki se ukvarja z rehabilitacijo psihološko 'poškodovanih' vojakov po drugi svetovni vojni. Moral bi biti eden pomembnih, če ne osrednji ameriški film svojega časa. Sam opis teh veteranov kot polnih „nenehnega strahu in negotovosti, občutka grozeče katastrofe in nebogljenosti ter popolne izolacije“ velja, v blažji in manj neposredni obliki, za žanr filma noir iz štiridesetih let prejšnjega stoletja. Pokaže nam korenine tiste negotovosti, ki se je čutila tudi v tako uradno optimističnih povojnih filmih, kot je Najboljša leta naših življenj (The Best Years of Our Lives) režiserja Williama Wylerja, posnet istega leta. Namesto da bi postal ključno delo, je film Naj bo luč postal verjetno najslavnejši ameriški „bunker“ film.
Ne da je film popoln ali brez hib. Konec koncev ga je naročila vojska in je bil posnet s propagandnim namenom: pokazati, kako vojska skrbi za duševno ranjene vojake, in pomagati izbrisati sramoto, ki jo takšno stanje povzroča v družbi. To je zadnji film v Hustonovi tako imenovani vojni trilogiji dokumentarnih filmov, ki jih je posnel za ameriško vojsko. Vojska je hotela prepovedati že prejšnjega, klasično reportažo o osvobajanju italijanske vasi, Bitka za San Pietro (The Battle of San Pietro, 1945), ker je menila, da je preveč pretresljiv s svojimi posnetki neusmiljenosti boja in trupel ameriških vojakov. Huston je bil obtožen, da je posnel pacifističen in protivojni film. Režiser je povedal, da ni pacifist, ampak "če bi kadar koli naredil kaj, kar ne bi bilo protivojno, ga lahko ustrelijo“. Na koncu je Huston bil prisiljen izrezati najbolj krute prizore. Film je predvajan v različici, ki je bila pol ure krajša.
Naj bo luč ni imel niti take sreče. Vojni policisti so tik pred premiernim prikazovanjem v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MOMA) v zgodnjem poletju leta 1946 zaplenili film. Naj bo luč je izginil v vojne arhive za petintrideset let. Svojo uradno premiero je doživel šele decembra 1981 po velikem posredovanju hollywoodskih vplivnežev in podpredsednika Združenih držav. Do takrat je bil luknja v vsaki retrospektivi režiserjevih filmov. Vojska ga je prikazovala v vojnih bolnišnicah in na posebnih sestankih častnikov in psihiatrov. Širši publiki, ki naj bi jo film izobrazil o stvarnosti psiholoških ran, ki jih povzroči vojna, pa je bil nedostopen. Filmski kritik James Agee je takrat jezno zapisal v svoji kolumni v reviji The Nation: "Ministrstvo vojne je prepovedalo Naj bo luč Johna Hustona, dober, grozljiv, koristen dokumentarni film o psihonevrotičnih vojakih. Ne vem, kaj je treba storiti, da bi se ta sramotna odločba spremenila, ampak če je potreben dinamit, potem mi dajte dinamit."

Obrazložitev vojske je bila, da filmarji niso imeli dovoljenja vojakov, da bi se film prikazal, in je zato to »vdor v njihovo zasebnost«. Ko je Huston vojski poslal kopije dovoljenj, ki so jih vojaki podpisali, je ta odgovorila, da obstajajo še štirje vojaki, ki jih niso podpisali. Huston je pri vojski naletel na zid.
Režiser ni sprejel pojasnila. "Rane, ki se vidijo – junaki brez nog ali rok –, so sprejemljive, ker pokažejo domoljubje, patriotizem in pravi duh; ampak možje, ki so čustveno ranjeni ali katerih duh je bil uničen, to je nekaj drugega,« je rekel. »Oblasti so hotele obdržati mit 'bojevnika', ki je govoril, da so ameriški vojaki odšli v vojno in se vrnili še močnejši zaradi te izkušnje. Le nekaj slabičev je propadlo."

Tisto, kar vidimo v Naj bo luč, je na svoj način še bolj pretresljivo kot posnetki boja v Bitki za San Pietro. Tam so bili gledalci lahko ponosni na „naše fante“, čeprav krute podobe, ki jih vidimo, spodrežejo propagando. V Naj bo luč je Huston s svojo ekipo sledil eni skupini pacientov v Mason General Hospital v mestu Brentwood na Long Islandu od prihoda, skozi terapijo do „srečnega konca“, ko zapustijo bolnišnico. V dvanajstminutni sekvenci nas film pelje skozi kabine, v katerih pacienti odkrivajo svojo bolečino zdravnikom. Eden momlja o letalih, ki so ga preletavala, medtem ko je ležal ranjen; drugi tiho pripoveduje, kako je ubit njegov pajdaš, zadnji iz skupine, s katero so skupaj prišli v Normandijo. Tu je vojak, ki šepeta na zarotniški način, kako se mu je pojavila vizija brata, ki je bil ubit med boji na Tihem oceanu.
"Kamere so tekle brez prekinitve. Ena je snemala zdravnika, druga pa pacienta,“ je povedal Huston. "Posneli smo na tisoče metrov filma, da bi posneli neverjetne in popolnoma nepredvidljive pogovore, do katerih je prišlo občasno. Ko so možje začeli okrevati, so sprejeli kamere kot sestavni del zdravljenja." Posneto je 114.300 metrov filma. Razmerje med posnetim in uporabljenim je bilo osupljivih 75 proti 1.
Filmi, kot sta Bitka za San Pietro in Naj bo luč, so prodirali skozi krinko, ki je pred večino Američanov skrivala stvarnost vojne. Prve fotografije mrtvih ameriških vojakov so objavljene v reviji Life šele septembra 1943, torej enaindvajset mesecev po napadu na Pearl Harbor. Končnost smrti na teh fotografijah, brez patetične glasbe ali ohrabrujočih zadnjih besed, ki smo jih lahko slišali v hollywoodskih filmih o vojni, je imela močan učinek. Kratek filmski obzornik With the Marines at Tarawa (Z marinci na Tarawi) leta 1944 je tako jasno pokazal ubijanje in žrtve boja za otok – med njimi zdaj slavni posnetek trupel marincev na plaži–, da je Predsednik Roosevelt moral osebno odobriti prikazovanje filma.
V najmočnejši sekvenci filma Naj bo luč gre za vojaka, ki je začel močno jecljati. Zdravniki mu z zdravili in nežnim spraševanjem ozdravijo jecljanje. Vojak s solzami v očeh ponavlja: "Moj Bog, poslušaj! Govorim!" Njegova radost je tako močna, da sem si lahko samo poskušal predstavljati, kakšnega duševnega pekla je ta glas osvobojen. Huston in njegov snemalec, veliki Stanley Cortez, sta v tem filmu ujela tiste trenutke ranljivosti, ki jih vojska želi vedno skriti. Od moških, še posebej od vojakov, se pričakuje stabilnost. Ta procesija mož v psihični bolečini je bila nekako „nemoška“ in s tem subverzivna kljub uspešni ali neuspešni ozdravitvi.

Leta 1971 je ameriški Nacionalni arhiv zahteval dovoljenje za prikaz filma na retrospektivi Hustonovih filmov, ampak je bil zavrnjen. Film je čakal še deset let, da bi ga uradno prikazali. Leta 1980 se je za film zavzel Hustonov prijatelj producent Ray Stark. Skupaj z Jackom Valentijem, dolgoletnim in vplivnim predsednikom Ameriškega združenja filmske industrije (MPAA), sta prosila takratnega podpredsednika Združenih držav Walterja Mondaleja, da posreduje pri vojski. Posredovanje je uspelo. Uradna premiera je bila v newyorškem kinu Thalia 16. januarja 1981. Doživel je skromen uspeh „art“ filma.

Naj bo luč pušča seveda za sabo odprta vprašanja. Ne vidimo vojakov, ki jim terapija ni pomagala. Tudi ne vemo, kaj se je zgodilo z 'ozdravljenimi' vojaki, ko so zapustili urejeno in nadzorovano življenje v bolnišnici in so se morali znajti v Ameriki, družbi, ki vojne ni čutila. Razen tega Huston ni bil idealen propagandist, saj je bil pesimist, ki je snemal filme o porazu v družbi in nacionalni kinematografiji, osredotočeni na uspeh. Tisto, česar se spominjamo v filmu, je notranja bolečina za tistimi nebogljenimi obrazi; bolečina mož, ki so porinjeni čez lastne meje trpljenja. Tega so se verjetno zavedali tudi birokrati ameriške vojske, ko so se odločili filma prepovedati.
Andrej Gustinčič