Verjetno je prvi odgovor, da ni ničesar dokončnega. Rok, ki ga je postavil prihodnji predsednik Evropske komisije, je potekel – pet držav ni jasno povedalo, koga kandidirajo za položaje v komisiji. Slovenija naj ne bi bila edina, ki je to storila tako, da je predlagala več imen. Viri blizu Junckerja govorijo o tem, da je to storilo več držav. Koliko je to, lahko le predvidevamo. "Several." Par, nekaj, več. Morda Nizozemska, Danska, Ciper, več imen je v igri v Belgiji. Da ni končnosti, kaže tudi špansko imenovanje, ki bi lahko bilo eno tistih, ki še niso dokončna. Vprašljivo je italijansko kandidiranje zunanje ministrice Federice Mogherini kar na položaj visoke predstavnice za zunanjo politiko. Ker obstaja velika verjetnost, da tega resorja ne bo dobila, se pač postavlja vprašanje, ali jo zanima še katero drugo področje. Na vztrajanje, kaj se zgodi, če Juncker ne bi želel dotičnega kandidata oziroma bi potreboval še katero kandidatko, jasnih odgovorov nisem dobil. Pozive k razmisleku utegnejo nato dobiti vsi, tisti, ki jim bodo zares namenjeni, pa naj bi bili deležni še malce diplomatskih pritiskov in sporočil o tem, kakšna je filozofija in kakšne so politične smernice novega vodje Berlaymonta. Da, res je, politika v Bruslju ni nič drugačna kot kje drugje. Obstaja več ravni olike, primernosti, a obenem tudi več stopenj diplomatskih in političnih pritiskov. Juncker kot ljubitelj zakulisnega dogovarjanja - za takega se je sicer pred časom sam označil, da ne bo pomote - bo že znal izbranim povedati tisto, kar jim gre. Menda.

Rok je bil. In velika večina se ga je držala. Belgiji, ki vodi težka pogajanja o vladi, se o kandidatu ni uspelo dogovoriti. Tukajšnji mediji pišejo, da bi imel zdajšnji komisar Karel De Gucht skorajda zagotovljen položaj visokega predstavnika za zunanjo politiko, a da je njegova največja ovira prav Belgija sama. Bolgarija zaradi sprememb v vladi svoje komisarke ni uradno predlagala, Kristalina Georgijeva bo menda v vsakem primeru ostala v komisiji. Pomembno je bilo dati od sebe nekaj. "Ime ali imena." V tem primeru pač obenem ponudite Junckerju možnost, da sam izbere. In tega ne bo mogel storiti še skoraj mesec dni. Spet zaradi najbolj vročega položaja v komisiji – visokega predstavnika za zunanjo politiko. Lady Ashton. Verjetno ni nič nenavadnega, da je določanje kandidatov na enega najvidnejših položajev v komisiji v pristojnosti držav članic. To, da je premier Matteo Renzi Junckerju poslal prijavo Mogherinijeve na ta položaj, je sicer drzno, kljubovalno, a se zdi, da ne bo prispevalo k ničemur. O njej so namreč države članice že razpravljale in niso našle skupnega jezika. Če bi jim to uspelo konec meseca, bi bilo presenečenje. Juncker je tu obsojen bolj na opazovalno vlogo in čakanje, kaj se bo zgodilo.

"Treba je zagotoviti geografsko, demografsko, politično in spolno ravnotežje." Del ravnotežja je tudi imenovanje vodje Evropskega sveta, verjetno celo bolj izpostavljenega položaja, kot je položaj predsednika komisije. Navsezadnje Herman van Rompuy usmerja in usklajuje sestanke voditeljev držav in vlad. Tudi v tem pogledu gre razumeti pozive Junckerja državam, da želi politično močno Evropsko komisijo, torej naj mu države dodelijo sodelavce z visokih političnih položajev. Že zdajšnje rivalstvo med Barrosom in van Rompuyem je več kot očitno.

Ob predpostavki, da bi Juncker iz slovenskega nabora izbral predsednico vlade, bi v Evropski komisiji sedelo pet nekdanjih predsednikov vlad - Finske, Estonije, Latvije, Luksemburga in Slovenije. Kritiki boste opazili, da najmočnejše države svojih najmočnejših politikov v Bruselj niso poslale. Tako Nemčija vztraja pri komisarju Güntherju Öttingerju, ki v nemški politiki ne igra pomembnejše vloge, Francija skuša z imenovanjem nekdanjega finančnega ministra Pierra Moscovicija vplivati na morebitno preusmeritev varčevalnih pristopov k poudarkom na rast in zaposlovanje. Kar predsedniku Hollandu služi predvsem kot sredstvo za dokaz, da Evropa lahko deluje tudi po francoskih notah. Zmagovalka volitev v EP, Marine Le Pen, tamkajšnje volivce prepričuje, da je prav EU in z njo evro kriv za francoske gospodarske težave. Slogan napotitve Moscovicija v Bruselj je "za močno Evropo". Logična izpeljava naj bi bila, da bo z njo tudi Francija močnejša. Velika Britanija. Bomo videli. Cameron je v Bruselj poslal evroskeptika. Razlog je očiten. Juncker.

Ampak, komisarji niso nosilci nacionalnih interesov!?!? Poskusite znova. Ljudje so. Verjetno je tudi nadnarodnost videna prek narodostne prizme. Sploh pa, kaj pa so evropske teme? Vse, kar nas Evropejce na tak ali drugačen način zadeva. Brez olepševanja. 28 držav.

Ampak, komisarji bi morali biti strokovnjaki, in ne politiki?!?! No. Junckerjeve smernice so drugačne. Želi politično Evropsko komisijo. Tako, ki sprejema odločitve in se ne boji opredelitev. Strokovnjaki? Okoli pet držav je glede na njihove življenjepise poslalo bodoče naslednike Lady Ashton. Nekaj manj je "naslednikov" Ollija Rehna. Slovaški kolega se je na Twitterju prijazno pridušal, češ saj ne gre za neke inferiorne evropske službe. Za najvišje gre. Uporabljen je bil naslednji pripis: #Eutopjobs.

Ženske. Nekakšno splošno sprejeto mnenje je, da jih je premalo v Evropski komisiji. Bilo in verjetno tudi bo. Slogan je "ten or more", torej 10 ali več. Čeprav se verjetno vsi strinjamo/-jo, da je glede tega nekaj treba storiti in da je okrepitev vloge žensk v političnem življenju nekaj, kar bi silnice enakopravne družbe postavilo v ravnotežje, pa je pravzaprav logika imenovanja komisarjev v popolnem nasprotju z uresničevanjem te logike. Naj pojasnim. Potrebujemo človeka za točno določen resor, za katerega pa ne vemo, kateri bo. To dejansko pomeni, da ne moremo poudariti strokovne prednosti tega ali onega kandidata. Tudi zaradi tega je Junckerjeva logika več kandidatov na mestu, saj lahko potem glede na nabor, ki ga ima, sam izbere profil, ki mu najbolj ustreza - v idealnem svetu seveda. Tako pa se bo vedno znova pojavilo vprašanje, katera država lahko izbere, kogar želi, katera moškega, katera žensko? In kdo bo povedal Nemčiji recimo, da je njena odločitev napačna samo zato, ker je človek napačnega spola? Zadeva je bistveno kompleksnejša, kot smo si verjetno pripravljeni priznati, saj poteka na več ravneh. 10 ali več je nuja (da, moje mnenje), a preprostega sistema, kako to zagotoviti, ni. Spol, država, resor, politična teža, tako kandidata kot resorja in države, od koder prihaja, ter strokovnost. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Kaj zdaj? Čakamo.