Za državo so značilni ena najvišjih smrtnosti otrok do 5. leta starosti, nizka stopnja obiskovanja osnovne šole, izjemno nizka pismenost (pri ženskah celo pod 25 odstotki) in 70-odstotna nezaposlenost. Osnovne storitve so v ruševinah. In v zadnjih dveh letih je padlo le za vzorec dežja.

V državi, ki jo zaznamujejo desetletja spopadov, so leta 2011 razglasili lakoto, zaradi katere je takrat umrlo 130.000 majhnih otrok. Izjemno hiter odziv humanitarnih organizacij na razmere na terenu je preprečil, da bi se v Somaliji letos ponovila tragična zgodba. Kljub temu so posledice suše vidne na vsakem koraku in dodatna pomoč mednarodne skupnosti bo tudi v naslednjih mesecih ključnega pomena za preživetje ljudi.

Junija sem se vrnil iz Somalilanda v Somaliji, kjer sem spremljal pomoč UNICEF-a in partnerjev na terenu. V vsakem zdravstvenem centru, na prenatrpanih dvoriščih zasilnih zdravstvenih ambulant, v začasnih prebivališčih ljudi, ki so v obupanem boju za preživetje prehodili več 100 kilometrov, sem videl otroke. Najbolj so mi v spominu ostali prizori tistih, ki so komaj začeli živeti, pa se že bojujejo za življenje.

Mati lahko malo Zamzam hrani le še z rižem
Ekipa mobilne zdravstvene ambulante v Šeik Nurj je v senci drevesa pregledovala otroke glede nedohranjenosti in izvajala cepljenje proti osnovnim nalezljivim boleznim, kot so ošpice, zaradi katerih je letos zbolelo že več kot 12.300 otrok. Bolezni, ki bi jih bilo sicer mogoče preprečiti s cepljenjem, so lahko za najranljivejše otroke tudi usodne.

Sedemnajst mesecev staro resno nedohranjeno Zamzam je na pregled prinesla mama, ki je povedala, da jim je zaradi suše ter pomanjkanja vode in hrane poginila vsa živina. Zamzam lahko hrani le še z rižem. Zato je izkoristila prihod mobilne ambulante, ki na tedenski ravni obiskuje sedem lokacij. Prevzela je terapevtsko hrano in napotke za oskrbo otroka. Mala Zamzam mora čez sedem dni na ponovni pregled.

Vrečke terapevtske hrane – posebne visokokalorične arašidove paste, ki jo matere dobijo v takih mobilnih enotah, lahko zagotovijo, da nedohranjen otrok pridobi zdravo telesno težo. Dovolj so že trije paketki hrane na dan v 3—4 tednih.

Hudo nedohranjene otroke, katerih zdravstveno stanje spremljajo zapleti, ekipe v mobilnih ambulantah napotijo v stabilizacijske centre. Enega od teh sem obiskal v Hargeisi. Tam se zdravijo otroci, ki so tako slabotni, da sami ne morejo več jesti.

Ubah se je do 17. meseca le dojila in občasno pojedla nekaj riža
Ko sem pogledal po prenatrpani sobi v stabilizacijskem centru za hudo nedohranjene otroke v Hargeisi, ki s pomočjo UNICEF-a deluje od leta 2008, se mi je pogled ustavil na drobni deklici. 17-mesečna Ubah je hudo nedohranjena. Tehta 5 kilogramov. Ubah, katere ime pomeni "roža", in njena mama Hamda sicer z družino prebivata v Šeik Nuru, v centru za notranje razseljene ljudi, ki so domove zapustili zaradi suše in velikega pomanjkanja hrane in vode. V Hargeiso so jo napotili zdravstveni delavci iz tamkajšnje mobilne ambulante. Ker so prostori v Hargeisi natrpani in ni prostih postelj, sta Ubah in mama čakali na tleh. Mala Ubah se je do 17. meseca le dojila in občasno pojedla nekaj riža.

Ido sama ni več zmogla jesti
Da 17-mesečna Ido ni mali dojenček, sem ugotovil, ko se mi je poskusila nasmehniti, in je bilo očitno, da je starejša in poskuša komunicirati z mano. Pa tudi po zobkih. Ido tehta 3,5 kilograma in je hudo nedohranjena. Sama ni več zmogla jesti, zato je bilo nujno terapevtsko hranjenje po cevki. Mama Anab jo je pripeljala iz 35 kilometrov oddaljenega podeželja. Po petih dneh zdravljenja se je dekličino stanje že nekoliko izboljšalo.

Maymun je ostal brez mame
Nekatere otroke v stabilizacijskem centru spremljajo tudi tragične družinske zgodbe, kot na primer Maymuna. Dveletni deček je ostal brez mame, zato zdaj živi z očetom, svojimi bratci in sestricami in z babico Sahro, ki ga je hudo nedohranjenega pripeljala v center. Maymun je bil med mojim obiskom zaradi izčrpanosti že 5. dan v komi. Po pogovoru z babico sem izvedel, da so doma ostali še štirje otroci in oče. Ker je v vasi še kar nekaj nedohranjenih otrok, je bila babica odločena, da – ko zapusti bolnišnico z Maymunom – na pregled in zdravljenje pripelje še druge.

Letos je bilo v podobne centre v Somaliji, ki jih podpira UNICEF (teh je več kot 700), sprejetih že 130.000 otrok. 95 odstotkov jih je zaradi pravočasne pomoči preživelo. A potrebe na terenu ostajajo velike, in ne le v Somaliji. Lakota grozi tudi otrokom v Južnem Sudanu, Jemnu in Nigeriji.

Med pogovori z mamami, babicami in zdravstvenim osebjem sem kljub težkim prizorom in tragičnim zgodbam otrok, ki mi bodo za vedno ostali v spominu, občutil optimizem. Velika solidarnost med prebivalci ter pomoč mednarodne skupnosti in humanitarnih organizacij za ljudi v stiski ne pomenijo le golega preživetja, temveč jim dajejo tudi prepotreben občutek, da niso prepuščeni samim sebi.

Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.