Na začetku epidemije se je za trenutek zazdelo, da bi ta kriza utegnila biti tudi priložnost; priložnost za prehod v odgovornejšo, zrelejšo družbo, ki ne bo več temeljila samo na sebičnem zadovoljevanju hipnih želja, uničevanju sočloveka in narave, temveč bo končno dala priložnost tudi resni solidarnosti. Da bo prišla do živega celo oblastnikom, ki bodo spoznali, da zdaj ni čas za vzvišenost, aroganco in ceneno nabiranje političnih točk. Da sta za učinkovito delovanje celotnega sistema, bolj kot hierarhičnost, pomembna horizontalno povezovanje in vključenost prav vseh delov družbe.

Vse te pobožne želje so se že kmalu razblinile v meglicah, v ozadju katerih lahko vidimo strankarske plakate z ruskimi gasilci. Največja stranka je z velikonočnimi plakati iz epidemije naredila predvolilno kampanjo. Morda bi lahko celo pomislili, da gre za to, kar bi z neoliberalno floskulo lahko označili za nekakšen "win-win", torej da stranka politične točke pred niti ne tako zelo oddaljenimi volitvami nabira s hvaležnostjo in ozaveščanjem o upoštevanju ukrepov in pomoči najranljivejšim skupinam. Toda fiasko, ko se na plakatu v imenu stranke namesto slovenskega zahvaljuje ruski gasilec, kaže na to, da gre predvsem za prvo, torej hitro unovčevanje zaslug za zajezitev epidemije v politični kapital, še preden bo megla obkoronskega delovanja tako gosta, da vsebine, s katero nagovarjajo plakati, sploh ne bo mogoče več videti.

Veliko raje kot o megli politikantstva bi pisal o prijetnih stvareh, o solidarnosti, ki nas vedno znova združuje, o tem, da smo skupaj postali močnejši, da so tukaj že tudi dnevi, ko ni mrtvih zaradi virusa, da se na obzorju kaže žarek upanja. O tem, kako se v mesto ali vas počasi spet vrača svoboda, da lahko spet lažje dihamo, se več gibamo, počasi ukvarjamo tudi s športom. Toda tak zapis bi bil v nasprotju, ne s komunističnimi mrežami, ki obsedajo teoretike zarot in pisce nedepeš, ampak z dejstvom, da je del družbe vse bolj nezadovoljen, da se ne počuti upoštevanega, slišanega, videnega. Počuti se izločenega.

Jasno je, da po petih tednih težkih ukrepov ljudem začenja prekipevati, da imajo dovolj. To bi se zgodilo ne glede na barvo vladajoče politične opcije. Toda bolj kot barva so odločilni dejanja in odnos. Kako pomembno je v vsakdanjem življenju, da so medsebojni odnosi spoštljivi, na bolj ali manj prijazen način izkuša vsak od nas. Če ni spoštovanja, ni ničesar. Lažje je pripisovati krivdo za stanje drugemu, kot pomesti tudi pred svojim pragom. Obsoditi je

lahko, spregledati in spreminjati svoje lastne zmote in napake veliko težje. Nekateri se ne bodo spremenili, večina pa bo iz te krize izšla vsaj nekoliko drugačna. Nekateri bodo dozoreli in bodo začeli bolj ceniti stvari, ki so resnično pomembne, drugi bodo spoznali strahove, ki jih bodo spremljali še vse življenje, tretji bodo postali verniki pozitivne miselnosti, četrti kritične angažiranosti, peti bodo še bolj vzljubili filme, knjige, šesti se bodo zatekli k obrambnim mehanizmom izključevanja in pretiranega varovanja meja svojega malega sveta. Vsak od nas se bo dolgoročno odzval na svoj edinstven način, v svojstveni kombinaciji zdravih in patoloških odzivov, skladno z vzorci, ki so bili v njem še veliko pred epidemijo.

Kot pravi svetovno znani strokovnjak za travmo Gabor Maté, nam je pandemija prinesla nekakšen stresni test čustvenega stanja, pa tudi kondicije na družbeni ravni. Zagotovo bodo imeli s stvarmi, ki v posameznikih prihajajo na površje med krizo, še dolgo veliko opravka psihologi, terapevti, psihiatri, pa tudi ločitveni odvetniki. Prostora za fizično gibanje nimamo veliko, zato je še toliko bolj dragoceno, da lahko damo prostor svojim čustvom. Tega se še kako zavedajo tisti, ki tega prostora nimajo.

Kakšno pa je stanje naše družbene kondicije? O tem v veliki meri pričajo prav meglice pred plakatom z ruskim gasilcem. Kakšen odnos izvršilne oblasti je mogoče razbrati z njih? Je to spoštljiv odnos, ki ob fizičnem omejevanju zna odpirati demokratični prostor?

Ko so se ob naši južni meji sproščeno drug ob drugem pred kamerami sprehajali notranji in obrambni minister ter predsednik republike, so brez besed povedali več, kot so želeli. Hkrati pa so, ne glede na poznejša opravičila in celo protinapade na novinarje in kamermane, kot da se ne bi vedelo, kdo določa ukrepe in tudi kazni, z demonstracijo tega, da pravila ne veljajo za

vse enako in da so nevidne meje med nami in njimi višje, kot bi jih želeli priznati, pozornost nenamerno povsem preusmerili od pravih fizičnih meja in konstantnih poskusov še dodatne militarizacije protimigrantskih politik. Na kakšni podlagi?

Marca 2019 je policija obravnavala 356 prošenj za mednarodno zaščito, marca letos 164. Predsednik je vtis s poziranja ob meji, ki ga nikakor ni mogoče sprejeti kot nedolžen zdrs, pozneje skušal popraviti s poziranjem v skafandru. Še bolje bi bilo, če bi oblekel vesoljski skafander, saj ignorantski odnos na primer do poziva predsednice Evropske komisije, naj države pomagajo begunskim otrokom brez spremstva, kaže, da vladajoče garniture pri nas pogosto nimajo veliko stika s tem planetom. Slovenije tako ni med državami, ki bodo iz Grčije sprejele nekaj begunskih otrok brez spremstva.

Ker pa ni dovolj skafandrov za vse politike, za katere bi bilo primerno, da bi si jih nadeli, bi lahko pokazali svojo držo vsaj z maskami z gumicami. To, da bi dosledno uporabljali samo preplačane maske z gumicami, bi bil najprimernejši način, da bi sporočili, da sami vsaj malo verjamejo temu, kar govorijo. Da bi jih z njimi videvali v parlamentu, na ministrstvih, pred in za kamerami. Toda tako kot pravila o fizični distanci očitno ne veljajo za vse enako, tudi maske niso za vse kaste enake. No, ko grem mimo več ljubljanskih gradbišč v službo ali pa samo na sprehod, če bi mi bilo za to, bi mi po novem dovolili celo rekreativno teči, hitro opazim, da nekatere kaste sploh niso del sistema, za njih ne veljajo nobeni preventivni ukrepi.

Delavce priganjajo k polaganju asfalta ali h graditvi novih hotelskih nadstropij brez mask ne glede na razdaljo med njimi. Od daleč so videti kot ministra s predsednikom, drug tik ob drugem, le da so v delavskih oblačilih in imajo v rokah orodje. Ko se proti večeru med potjo nazaj v svoja delavska bivališča ustavijo v trgovini, morda ne vedoč, da prav v trgovski verigi, ki odpušča sindikalistke, po kruh in najcenejšo pašteto, pa si odgovorno in uvidevno do družbe, za katero gradijo, prekrijejo usta in nos. Lahko tudi z masko iz serviete z gumico, če jo le imajo.

Ko se bodo kmalu z znojem prepojile maske na obrazih več kot 500 ljudi, ki med zatonom gospodarstva privolijo v opravljanje sezonskih del za ponižujoče štiri evre na uro, se bo spet pokazalo, da so socialne razlike bistveno večje od vsake fizične distance in v kolikšni meri je naša blaginja odvisna od izkoriščanja tujcev iz revnejših držav. Ampak takšno izkoriščanje je zakonito, begunski otroci brez spremstva iz begunskih centrov v Grčiji, v katerih vladajo katastrofalne razmere, pa v Slovenijo lahko pridejo samo po nezakoniti poti. Idealno za trgovce z ljudmi in vojne dobičkarje.

Kriterijev za to, v katero kasto padeš, je več. Ob državljanstvu je eden od njih lastništvo – hiše, stanovanja, vrta, vikenda, počitniške hiške ob morju. Lastniki vikendov so dobili poseben privilegij, lahko prehajajo meje občin. Tisti, ki vikenda v naravi, kamor bi se ob koncu tedna hodili sproščat in polnit z energijo, nimajo, tudi do tega privilegija niso upravičeni. Lahko stopijo na vrt, če ga imajo, če ga nimajo in povrhu spadajo celo v kasto najemnikov in podnajemnikov, jim preostanejo zidovi za zaprtimi vrati ali kakšen sprehod do najbližje trgovine. Je pa kriza najemnikom prinesla vsaj eno dobro stvar, najemnine so ob odsotnosti turistov platforme Airbnb postale vsaj malo manj neznosne.

Po novem bodo dovoljeni celo nekateri rekreativni športi. Vse, kar je bilo prej samoumevno, se zdaj zdi kot dar te vlade. Ona nam dovoli, da lahko igramo golf, dovoli nam tenis, badminton, celo balinanje. Čeprav bi nekateri skrajno konservativni deli te družbe še pred nekaj leti nad jogo najraje pošiljali eksorciste, imate odslej dovoljenje, da delate tudi asane in pranajame. Tisti, ki so ekonomsko in socialno predaleč, da bi igrali golf, in jim tudi tenis, badminton in balinanje niso blizu, bodo na nogomet ali morda košarko morali še malo počakati. Vmes pa se lahko usedejo v lotos ali pa pred zaslon, kjer imajo na voljo celo paleto teorij zarot, ki so jim časi krize pisani na kožo. Na primer tiste o čipih in omrežju 5G, ki s svojo skrajno bizarnostjo delajo škodo tudi resnim kritikam prihajajočega omrežja. Pošteno bo treba tehtati, da bi videli, ali vse zdravstvene posledice ukrepov proti virusu, tako na fizični kot psihični ravni, ne bodo hujše od posledic same epidemije.

Hipne meglice, iz katerih mimogrede s preveliko hitrostjo pridrvi še pijani državni sekretar na notranjem ministrstvu, ki priznava, da je že storil kakšen prekršek, tako kot tokrat, in relativizira svojo napako, torej dva popita viskija, s tem, da je dober človek, namesto da bi ob odstopu skupaj z nadrejenimi samo ostro obsodil kakršno koli vožnjo pod vplivom alkohola, bodo hitro pozabljene. Velikih tem bo veliko, tako kot ljudi, ki se počutijo izločene. Nekateri že napovedujejo tudi proteste. V hipnih razmerah bi represivni aparat lahko našel veliko razlogov za to, da jih zatre. Gre za zdravje. Pa tudi lepoto. Bližajo se prvomajski prazniki v obdobju, ko še ni povsem zbledel niti spomin na prejšnjo krizo, pred vrati pa je že nova, hujša od tiste leta 2008. Delavci bodo povedali svoje, kar pa bodo nekateri hitro pozabili v hitenju v vnovično odprte frizerske in kozmetične salone. Medtem pa po spletni strani svoje knjižnice neuspešno iščem obvestilo, kdaj se bo spet odprla tudi ona. Se pa bodo odprli saloni za nego psov in mačk ter drugih živali.

Prioritete so jasne. Takšne, da si ob njih splača zavrteti Pankrte: Lepi in prazni.