Že zdavnaj bi se v naši družbi na pojave nasilja, na primer na in ob nogometnih tekmah, morali odzvati odločneje: z ustrezno zakonodajo, ki bi policiji omogočila učinkovitejši nadzor in preprečevanje izgredov, pa tudi – in to bi bilo še bolj pomembno – s še bolj skrbnim delom s problematičnimi mladci. Kakor koli obrnemo – celo popolnoma nesprejemljiv vandalizem ima korenine v socialnem okolju in je – čeprav strahovito sprevržen in smrtno nevaren – dejansko klic na pomoč.

A pojdimo k še bistveno pomembnejšemu: sporočilu na tisoče Mariborčanov, ki imajo poln kufer slovenske samorazdiralne in arogantne politike nasploh in župana Kanglerja posebej. Skrajni povod je jasen – radarji in vsa zgodba okoli njih. Razlogi za vse večje nezadovoljstvo številnih ljudi tudi: šerifovsko županovanje z elementi nečesa, kar so nas v minulih stoletjih naučili naši avstrijski vladarji: »Freunderlwirtschaft« (»poslovanje« med »prijateljčki«) ali, povedano drugače, »Filz« (po naše filc, vrsta blaga), kar je drugi, le za odtenek blažji, izraz za korupcijo.

Seveda poznamo tudi globlje, dejanske vzroke: gospodarsko krizo, ki je industrijsko prestolnico Maribor z okolico vred hudo prizadela, in to ne le v zadnjih letih, ampak vse od časa, ko se je začel dokončno razkrajati prejšnji (v več pogledih nevzdržni) državni, politični in gospodarski sistem. Razprava o njegovi moralnosti bi zahtevala še precej več prostora in časa.

Skratka, kot pravi Marko Radmilović, zgodba o Mariboru je pravzaprav zgodba o nedokončani tranziciji v Sloveniji ter o vseh njenih zablodah in dobrih namenih, ki so se - v preštevilnih primerih - sprevrgli v nočno moro. In to ne le v Mariboru. Žal.
Seveda župan Kangler ni kriv za omenjene dejanske vzroke, je pa nedvomno njihov proizvod, kar pa tudi ni nobeno opravičilo ali olajševalna okoliščina.

Ob tem ni nepomembno, da je mesto Maribor z okolico v zadnjem stoletju najmanj štirikrat izgubilo identiteto, kar je zagotovo vplivalo na njegov razvoj. Prvič se je to zgodilo po prvi svetovni vojni, ko je mesto z odhodom (bolj ali manj neprostovoljnim) številnih nemško govorečih prebivalcev, sploh šele postalo večinsko slovensko. A je novo identiteto s številnimi novimi slovenskimi prebivalci, tudi izseljenci iz Primorske ter inteligenco in uradništvom iz drugih delov Slovenije, našlo hitro in - kolikor je to mogoče pavšalno soditi iz teh časov - uspešno. Naslednja sprememba identitete - neprimerno bolj nasilna kot vse prejšnje in kasnejše - je prišla z nacistično zasedbo. Metode in posledice so splošno znane.

Gremo naprej - 1945: spet začetek nove identitete z novo oblastjo in novim družbenim redom, prav tako z nasiljem, na primer nad preostankom mariborskih Nemcev in tudi nad drugimi. Ase je Maribor spet pobral. Mesto je - še bolj kot v prejšnjih obdobjih - dobilo industrijski značaj in številne nove priseljence. Slovenski Manchester, tako so mu rekli ... Da je na začetku tega obdobja Maribor sočasno tudi izgubljal mnoge ambiciozne in sposobne ljudi, je tudi na dlani, saj ni imel univerze. Številni se po študiju niso vrnili. Marsikaj se je spremenilo po letu 1975, ko je z mariborsko univerzo mesto spet dobilo ... morda ne nove identitete, pač pa vsaj nov, drugačen in boljši značaj. In potem do prišla osemdeseta leta, pa neodvisna Slovenija ter novo upanje z novim družbenim redom. A tudi dejstvo, da je Ljubljana postala prestolnica samostojne države z vsem, kar po logiki sodi zraven. Maribor pa ...

Maribor, katerega novejša zgodovina je tudi zgodovina moje družine, še išče svojo novo identiteto v novih časih. Bilo bi popolnoma nepošteno, če bi zdaj vse, kar je bilo storjeno v zadnjih dvajsetih letih, dajali v nič. Tudi v Kanglerjevem obdobju, ki pa se vendarle nezadržno izteka.

V mesto in med svoje ljudi se vedno rad vračam, ker v njem še vedno čutim in vidim prevladujoče veselje do življenja, praviloma iskrenejše kot v (samo malo) večji Ljubljani. V Mariboru poznam ljudi, ki to veselje do življenja znajo preliti v ustvarjalnost na različnih področjih, ki (zemljepisno in duhovno) bližino avstrijskega dela Štajerske jemljejo kot navdih za malce drugačen, praviloma bolj širok pogled na svet. Maribor je mlado mesto, mesto športa, mesto kulture in mesto znanja. Je sredi Evrope, sredi najrazvitejšega dela sveta. Do Dunaja, Budimpešte ali do Benetk so približno tri ure lagodne vožnje, naravna okolica je lepa in rodovitna. Maribor ima vse naravne danosti za srečo, z ljudmi vred. Floskule politikov ali politikantov, ki jih servirajo zaradi lastne nemoči, pomanjkanja znanja in spodobnosti, da je namreč za težave Maribora kriva "Ljubljana", so bedne in strahovito podcenjevalne do Mariborčanov. Kot da bi bili Mariborčani res tako neumni in nesposobni, da bi lahko na dolgi rok nasedli takšnemu odvračanju pozornosti in zvračanju odgovornosti samo na druge.

Odločilni vzroki za težave Maribora so vseslovenski in specifično mariborski, zato se jih ne da rešiti zgolj v Mariboru, pa tudi brez Maribora ne. Zavedajmo pa se, da nikoli ne bomo imeli popolne, uspešne, solidarne, lepe in bogate Slovenije brez prav takšnega Maribora s širšo okolico. Pa tudi Maribor brez Slovenije ne more uspeti. Drug drugega potrebujemo, tudi zdravo konkurenco in tekmovanje, ki nas žene naprej. Kaj je v nogometu na naši domači klubski ravni lepšega kot mariborska zmaga nad ljubljansko konkurenco (in za koga drugega iz drugih krajev prav zmaga nad Mariborčani)?!

Kar potrebujemo vsi v Sloveniji in v Mariboru, so smiseln razvoj, pametne vizije, sproščeno ustvarjalnost in vsesplošno kulturo, tudi pravno in politično. Tega se pač ne da doseči na silo in z davljenjem vseh, ki znajo in zmorejo kaj pametnega in kreativnega storiti. In ti so v večini. Samo pustiti jim je treba. Tudi v Mariboru.

A ne le za Maribor velja: vsekakor se vsega tega ne da storiti z megalomanskimi projekti brez pokritja in s pritlehnimi posli pod mizami. Predvsem pa tega ne morejo storiti ljudje, ki so se morda znali šopiriti v na videz dobrih časih (in tako še lahko pretentali ne preveč zainteresirane volivce), v trenutkih resne krize pa se skrivajo. Bodisi za maskami, cenenimi parolami ali pa dobesedno. In ki ne premorejo niti občutka za pravi čas ter prav takšno mero. Prav malo verjetno je, da bi šli lahko ljudje množično še enkrat na led. Vsaj še nekaj časa ne. Z višjimi standardi na različnih neekonomskih področjih bo tudi naš gospodarski standard nekoč višji.

In za konec - samo bolj odgovorna in kulturna družba, katere del bi morali biti vsi, se bo lahko zares dovolj učinkovito lahko odzvala na klice na pomoč iz prvega odstavka in nevarnost katastrofalnega vandalizma zmanjšala na najnižjo možno mero. A povsem izkoreniniti ga žal nikoli ne bo mogoče.