Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.

Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo, recimo, štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.

In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo prizadevanja držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.

Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.

Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.

Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …

Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih območij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična masturbacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.

Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletnega komuniciranja? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranja in pretoka informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.