Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.

Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.

Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.

Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!
Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa "špas teater", ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.

Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.
Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: "Kako si mogel!"

Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …

"I seveda jo je imel!" Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim "obdelano po ti francoski …" in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.

Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.

Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.