Gre za osnovne dokumente, ki vladi omogočajo vladanje, bila je točka, ki so jo za njegovo manjšinsko koalicijsko postavo številni videli kot prelomno.

A čas radodarnih mož je istočasno vodji vlade prinesel še Karla Viktorja Erjavca v "stari preobleki in formi". Koalicijska razmerja, že tako ne preveč složna in uigrana, že zaznamuje nov Erjavčev boj za obstanek na vrhu DeSUS-a. Po robu se mu je postavila do nedavnega precej priljubljena kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ki pa jo je močno načela afera SRIPT. Šarčeva dilema, ki mu jo je še vročo serviral Erjavec, češ da naj on odloči o njeni usodi, ni enostavna: standardi, ki jih je sam postavil pri odslavljanju ministrov, državnih sekretarjev, poslancev, ožijo manevrski prostor. S Pivčevo na čelu DeSUS-a bi Šarec verjetno lažje konsolidiral levoliberalni prostor okoli LMŠ-ja, a veliko časa za povezovanje strank iz tega bazena je že zamujenega.

In kljub največjemu proračunu v zgodovini je dobrih novic za državljane razmeroma malo. Vlada je v trenutni konstelaciji, pa še usodno odvisna od vodje nacionalistov Jelinčiča, bolj ali manj "obsojena" na tekoče posle, razpeta je med večje in manjše konflikte narcizmov malih liderskih razlik, preobrazbe strank, sploh Počivalškovega SMC-ja, in še kadrovanja "naših".

Razvojne strategije, ki bi presegle razbitost med parcialne in kratkoročne interese političnega preživetja, ostajajo.

Morda se je Sloveniji za razliko od nekaterih drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav uspelo obraniti vdora nacionalističnega populizma v centre odločanja, a je vsled drugih političnih procesov, tudi voluntarizacije politike, umika velikega dela intelektualcev v svoje kabinete in zamrtja resne vsebinske razprave v strankah in politiki sploh, obtičala v razvojnem leru: na pragu ali pa že kar v podnebni krizi, z deformiranim nepremičninskim trgom in močno poslabšanimi perspektivami mladih, tistih, na katerih menda "svet stoji".

A sklenimo vseeno praznično: Boris Štefanec spet kandidira za vodjo KPK-ja. Rešeni smo. Pa srečno.