Razmerje tistih, ki razpolagajo z največ in najmanj denarja, gre lahko v nogometni Ligi prvakov tudi do 100:1 in še več. Za presenečenja in pravljične zgodbe tako ni več prostora. Morda na eni sami tekmi, na ravni celotne sezone pa prav gotovo ne.

Drugačna zgodba je načeloma v Severni Ameriki, kjer so v Ligah NFL, NBA, MLB in NHL sami milijonarji. Med temi klubi niti slučajno ni tako velikih razlik. Vlogo tehtnice tako opravljajo nabori in salary capi, ki vsaj v teoriji omogočajo, da nekdo zgolj zaradi finančnega merila ne more pokupiti najboljših igralcev in vladati leta in leta. To je tudi vzrok, da danes pravzaprav v omenjenih ligah skorajda ne morejo obstajati dinastije.

V tako izenačenih pogojih potem prevladujejo drugi vzroki. Eden izmed teh so klimatske narave in ureditev davkov, je v zadnji izdaji podcasta Številke razmišljal košarkarski komentator Damir Rađenović. K temu bi lahko dodali še velika mesta.

Če se omejimo na zadnjih 25 let v omenjenih ligah, ugotovimo da skoraj polovica prvakov (40/42 od 94) prihaja iz samo petih mest: Boston, Chicago, New York (po 9), Los Angeles (7 + Anaheim 2) in Detroit (6). Miami - o katerem je bil v Številkah govor zaradi prijetnega podnebja in davkov - takoj sledi s petimi šampionskimi prstani.

In če se obrnemo nazaj v Evropo, kjer so nesorazmerja med člani istega tekmovanja bistveno večja, je presenečenj manjših klubov vse manj. Ta so pravzaprav tako redka, da z besedo presenečenje označimo že lanski državni naslov Atletica v družbi dveh težkokategornikov Barcelone in Reala.