Šteje 38 glasov, s prodajniki SNS-a, tržniki iz DeSUS-a in manjšinskima rojalistoma jih le občasno napraska nekaj več. Tudi opoziciji ne gre dosti bolje.

A četudi se zdi, da gredo stvari na več ravneh pospešeno v franže, razlogi za optimizem so. Aktualni vladi je namreč v razmeroma kratkem času uspelo prebuditi civilno družbo, za kar vsa čast. Pred natanko desetimi leti sem bila del državljanske tribune Za prostore svobode. Nestrpna kampanja proti družinskemu zakoniku se je končala s porazno udeležbo na referendumu. Spodbujali smo razpravo o problematičnem drsenju v vse bolj avtoritarno, kompetitivno in razslojeno družbo, a težko rečem, da je bil odziv spektakularen. Stvari so 10 let pozneje očitno dozorele. Medtem ko oblast načrtno slabi stebre demokracije v državi, civilna družba kaže zobe. Čeprav se jih ves čas prikazuje kot parklje. Naj se jim, za miklavža, globoko priklonim ob koncu leta, vi pa morda tudi tako, da jim namenite del dohodnine.

Kapo dol Pravni mreži za varstvo demokracije. Pripravili so predlog sprememb zastarelega Zakona o nalezljivih boleznih, da bi bili epidemiološki ukrepi sploh zakoniti in skladni z ustavo. Delajo, kar bi morali tisti, ki so za to plačani. Poklon organizacijam in iniciativam, združenim v Glasu ljudstva, ker skušajo zapolniti vsebinsko praznost, ki jo izkazujejo politične stranke. Sledilniku, ker nam omogoča boljši pregled nad razsežnostjo pandemije od tistih, ki so za to poklicani. In v nasprotju z njimi tudi plačani. In globok poklon tudi prostovoljkam in prostovoljcem Inštituta 8. marec, ki nam skupaj s partnerji kažejo, kako je videti demokracija v akciji.

Poskusom razgradnje družbe se namreč lahko upremo le z dejavnim zavzemanjem za temeljne demokratične vrednote in načela pravne države. Vsak pri sebi in vsi skupaj, v zasebnosti in v javnosti – tega boja namesto nas ne bo izbojeval nihče.