Zaradi pandemije in ukrepov proti njej se ni priporočljivo dlje zadrževati v zaprtih prostorih v množici neznancev, tako da uživanje v umetnosti na javnih krajih ni več mogoče. Morda se komu zdi, da tradicionalnim muzejem in galerijam bije zadnja ura. Če gledamo z vidika prihodka, ki ga pridobijo od obiskovalcev, so se zagotovo znašli v katastrofalnem položaju. Vendar pa imam občutek in upanje, da se bo iz vsega skupaj razvila alternativna, vzporedna izkušnja umetnosti, ki bo obstala tudi takrat, ko se stanje normalizira. Z veseljem bi videl, da bi vzporedno pojavljanje virtualnih in fizičnih razstav postalo običajna praksa.

Imel sem srečo, da sem februarja, tik pred pandemijo, lahko šel na še zadnje potovanje. Povabljen sem bil namreč na konferenco v Gentu v Belgiji, ki jo je organizirala policija in kjer smo govorili o na novo odprti veliki razstavi Van Eyck – optična revolucija. Tamkajšnji govorniki smo imeli priložnost, da si zasebno ogledamo to veličastno razstavo, ki je – prvič in verjetno tudi zadnjič – na istem mestu združila skoraj vse slike Jana van Eycka, vključno z na novo restavriranim Gentskim oltarjem, ki je tudi predmet ene od mojih knjig, zaradi česar sem bil povabljen. Razstava je bila velik uspeh; razprodana je bila za več mesecev, nameravali pa so jo še podaljšati. Vendar pa je le nekaj tednov pozneje pandemija udarila na polno, kar je pomenilo katastrofo za ves svet in seveda tudi za obiske razstav v živo.

Ko sem bil znova doma v izolaciji, smo se s hčerkama, ki štejeta pet in sedem let, pogosto odpravili na virtualne oglede kulturno-zgodovinskih znamenitosti. Ker ni bilo spletne "zakladnice", kjer bi bile vse virtualne razstave zbrane na enem mestu, smo jih morali sami poiskati. Občasno smo na YouTubu našli preproste posnetke sprehodov po razstavah, ki so jih posneli obiskovalci s kolikor toliko spodobnimi kamerami. Spet drugič smo imeli srečo in naleteli na uradne virtualne sprehode, ki so jih ustanove pripravile za spletne obiskovalce, ali pa celo na sisteme navidezne ali nadgrajene resničnosti, prek katerih smo lahko v maniri videoiger nadzorovali hitrost, s katero smo se premikali po prostoru, in izbirali, kaj si bomo ogledali. Včasih so se pri tem na zaslonu pojavile poučne vsebine, kot na primer pri virtualnem obisku grobnice faraona Ramzesa VI. Zaželel sem si, da bi bilo na voljo več takšnih ogledov prek spleta, boljše kakovosti in z več podatki, če bi si obiskovalec zaželel globljega doživetja. To se namreč redko zgodi, vendar sem hvaležen, kadar se.

Sorodna novica Pod mikroskopi in s skalpeli v rokah: čiščenje van Eyckove mojstrovine

Kot da bi mi hoteli izpolniti željo, so pozneje za razstavo Van Eyckovih del pripravili prav to: 360-stopinjski virtualni ogled, ki vključuje 120 umetniških del in je razdeljen na dva dela – ena različica je namenjena odraslim, druga pa je posebej prilagojena za otroke. Razstava je sicer dostopna brezplačno, vendar me ne bi motilo, če bi v zameno za to, da se lahko od daleč udeležujem tako izvrstnih razstav, plačal manjši prispevek. Živim v Sloveniji, in ker imam majhne otroke, ne morem veliko potovati. To pomeni, da zamudim 99 odstotkov umetniških razstav, ki bi jih želel videti, da sploh ne omenjam stalnih razstav v mestih, ki jih še nisem osebno obiskal in jih morda tudi nikoli ne bom. Če bi takšni virtualni obiski postali standardna dopolnitev tako stalnih zbirk kot začasnih razstav, bi se znatno povečala izpostavljenost teh razstav in tudi ustanov, ki jih gostijo. To se je že zgodilo na področju koncertov in športnih dogodkov – zakaj torej ne bi postalo tudi stalnica umetniških razstav?

Morda bo kdo imel pomisleke, da bo zaradi virtualnih obiskov manj ljudi galerije obiskalo osebno. Če ste na primer obiskali hotel The Venetian v Las Vegasu, ki kopira beneški slog, zakaj bi morali leteti še do pravih Benetk? Vendar ne gre tako. Kot je nedavno zapisal Adam Gopnik v članku o Louvru, neskončen niz selfijev in izdelkov s podobo Leonardove Mone Lize ni potešil lakote ljudi po tem, da bi sliko videli v živo, temveč jo je kvečjemu vzbudil. Spletno potovanje namreč ni nekaj, kar bi lahko odkljukali s svojega seznama želja. In čeprav sem na Instagramu bombardiran s fotografijami hamburgerjev, jih še vedno želim jesti. Ko določene fotografije ali posnetki na spletu pritegnejo našo pozornost, v nas spodbudijo razumevanje in zanimanje za to, kar vidimo. Če oziroma ko bomo imeli priložnost, si jih še vedno želimo videti v živo. Doživetje umetnosti v živo je namreč nekaj čisto drugega kot kar koli virtualnega, saj je čutno, globoko in prvinsko. Kljub vsemu pa je bolje, da smo z umetnostjo povezani virtualno, kot da je sploh ne bi mogli biti deležni.

Obstajajo tudi razstave, ki so ustvarjene posebej za virtualni užitek. Tudi sam sem pred kratkim pripravil eno takšnih, in sicer v sodelovanju z Združenjem za raziskave zločinov na področju umetnosti (ARCA) in podjetjem Samsung. Razstava Pogrešane mojstrovine v visoki ločljivosti predstavlja 12 izgubljenih slik umetnikov, kot sta Van Gogh in Monet. Gre za predmete, ki jih ne bi mogli videti v živo, tudi če bi želeli, saj so bili ukradeni, založeni, morda pokopani s svojimi lastniki ali celo uničeni. Razstava je vsem na voljo brezplačno prek spleta ter na Samsungovem televizorju The Frame. Vsaka izmed teh umetnin ima svojo virtualno kopijo, ki pripoveduje njeno zgodbo, hkrati pa ima tudi interaktivno komponento. Skoraj vsa ta dela so namreč še vedno tam nekje ‒ in gledalci lahko zapišejo svoje ideje ali namige, ki bi lahko pripeljali do njihovega ponovnega odkritja. Takšna "nemogoča razstava" lahko obstaja le na virtualni ravni in tako v popolnosti zaobjame koncept spletnih razstav.

V času, ko pišem to kolumno, lahko še vedno uživamo zgolj v virtualnih ogledih razstav. Morda lahko svetlo plat vsega skupaj vidimo v tem, da bodo virtualne dopolnitve svetovnih zbirk in velikih razstav postale stalnica – to pa pomeni demokratizacijo tega, kdo vse lahko vidi umetnost in se iz nje kaj nauči, kar bo morda navdihnilo vsaj toliko ljudi, če ne več, da si gredo te razstave ogledat tudi v živo. V umetnosti pa lahko uživamo vsi, četudi izkušnja ni tako globoka in prvinska.

Kljub vsemu lahko virtualne izkušnje pripeljejo do novih odkritij, do katerih obiski v živo ne morejo. O Gentskem oltarju sem napisal knjigo in z njim preživel nešteto ur, tako v živo kot z raziskovanjem fotografij tega dela v knjigah. Vendar pa znotraj te umetnine nikoli nisem opazil določene podobe, ki se manično smeji, prav tako je nisem zasledil v kateri od prejšnjih knjig o morda najpomembnejši sliki, ki je bila kadar koli ustvarjena, dokler nisem imel priložnosti opazovati njene verzije v ločljivosti milijarde pikslov. Lahko sem jo povečal s tako natančnostjo in jasnostjo, da sem opazil figuro, ki je prej v živo nikdar nisem mogel. Virtualna izkušnja v visoki kakovosti torej ni le tolažilna nagrada, ker ne moremo biti tam v živo, temveč nam lahko ponudi nova spoznanja.