Skoraj vsi so v isti sapi seveda omenjali mariborski primer "Ibraimi - Zahovič". Zagotovo ima vsak od nas svoje mnenje o obeh primerih in tudi jaz ga imam.

Najprej o ljubljanskem primeru. Res natančno ne poznam vseh disciplinskih dokumentov naše (ta naj bi imela za take primere možnost prepovedi sodelovanja na petih tekmah), evropske in svetovne zveze. Seveda vem, da se vse omenjene organizacije na vse mogoče načine trudijo zatreti rasizem na nogometnih igriščih in tudi zunaj njih. Najbolj izpostavljen je TV-spot z izjavami proti rasizmu svetovnih zvezdnikov, ki v svojih jezikih odločno izjavljajo, da so proti rasizmu. Moje mnenje je, da je tako tudi prav, in zagotovo je cela akcija, ki ni poceni, v današnjih razburkanih časih še kako dobrodošla.

V konkretnem primeru - bil sem na tekmi in sem posnetek reakcije trenerja Marka Nikolića slišal pozneje - pa menim, da je absolutno nesprejemljiva. Vendar, ne glede na vse reakcije v klubu, predsednika Olimpije, igralcev in še koga, sem prepričan, da izrečeno ni bilo premišljeno, temveč v zanosu dogajanja, in celo verjamem, da se Nikolić v prvem trenutku niti ni zavedal, da je izrekel kar hudi, absolutno nepravi besedi. Kazen? Da, vendar je previsoka.

No, še nekaj pojasnil. Kdor se je kadar koli ukvarjal s športom, še posebej z igrami, natančno ve, kaj vse smo si povedali. Vem, rekli boste, da smo se vedli neprimerno. Res je. Toda vse izrečeno pravzaprav ni imelo nobene vsebine, nobene namere, bila je samo reakcija, ki smo jo imeli globoko v podzavesti. Zakaj je bila tam? Žal, vam na to ne znam natančno odgovoriti. V naši fakultetni ekipi je bil tudi moj dober prijatelj Abdel, ki je zdaj visok politični funkcionar v ganskih vladnih krogih. Spontano, brez razmisleka, smo mu dodali vzdevek Crni, tako na igrišču kot tudi zunaj njega. Ob neki priložnosti sem ga vprašal, ali je kdaj užaljen, ko mu rečemo Crni. " Ne, kje pa!" je odgovoril. "Saj Vujnoviča kličete Hrvat in med sabo še Primorec, Štajerec ali pa Čupavac! Vse je to je sestavni del naše igre in nikakor žalitev moje rase, vere, in če hočeš, mene," mi je odgovoril. Zame in za nas je vedno ostal Crni, tudi, ko sva se precej pozneje srečala ob njegovem obisku Slovenije.

In prav zaradi tega, kar je v mojem spominu, menim, da reakcija trenerja Nikolića ni bila namerna in da je kazen previsoka. Ja, še nekaj je treba upoštevati. Kazen je izrečena v času, ko se prav Olimpija in Maribor bojujeta za naslov. Vsem nam je jasno, kaj pomeni trener na tekmi, na klopi. Sprašujem se, ali lahko kazen, ki praktično pomeni, da je Nikolić končal sezono, vpliva na končni športni razplet tega dvoboja za prvaka? Vsekakor je odgovor: da! In v odgovoru je tudi del tega, da sem proti tako visoki kazni prepovedi opravljanja dela.

V mojem razmišljanju ne boste prebrali, da si Nikolić ne zasluži kazni. Kazen da, vendar kolikor se da modra. Osebno bi ga kaznoval predvsem z visoko denarno kaznijo. Verjamem, da disciplinskemu sodniku, ko je razmišljal o kazni, ni bilo lahko. Najbrž se mu je kdaj tudi porodila misel, da nekomu za daljše obdobje prepoveduje pravico do dela. Ja, vsi, ki se poklicno ukvarjajo z neko dejavnostjo, s prepovedjo dela posledično ostanejo tudi brez plačila. Sicer ne vem, ali bo Nikolić ob denarni kazni (1.500 evrov) ostal tudi brez mesečne plače ali še kakšne klubske kazni. Morda celo brez dela! Drugače, vsekakor je kaznovan večkrat. Seveda pa je prepoved opravljanja dela v športu posebna zgodba, ki si zagotovo zasluži večplastno racionalno presojo.

In mariborski primer. Vsekakor nima nobene zveze z ljubljanskim. In je tudi absolutno nepotreben. Od športnega direktorja Zlatka Zahoviča, kot je sam rekel, grozen. Zame je grozljivo, ali če hočete, nesprejemljivo tudi dejstvo, da lahko navijači sploh pridejo na igrišče, na trening. Drži, da imajo vsi v vsakem klubu odgovornost tudi do navijačev, vendar so navijaške pravice jasno omejene. Povsod in tudi v Mariboru. Vsak ima svoj "delovni" prostor in še osnovna kultura zahteva, da ga spoštuješ. No, drugi del zgodbe pa je "dopisovanje" Zahoviča in Agima Ibraimija. Že prej ste lahko prebrali moje stališče. Dodal bi le, da so se, kar je tudi odlika velikih klubov, strasti in slaba volja hitro pomirile z opravičilom Zahoviča in ukinjenim suspenzom Ibraimija, ki je za nekatere junak, ker si je upal upreti Zahoviču, za druge pa "izdajalec" slačilnice. Priznam, da mi niso všeč reakcije še nekaterih nekdanjih igralcev Maribora, ki so hitro, tudi s pomočjo agresivnih in rumeno usmerjenih medijev dodali še svoje zgodbe. Jaz bi jih samo vprašal, zakaj šele zdaj in ali se zavedajo, da ima vsaka medalja (v tem primeru zgodba) dve strani!

Oba primera, čeprav po vsebini zelo različna, sta vsekakor za prebujajoči se slovenski prvoligaški nogomet nepotrebna. Zame je po vsem, kar se je dogajalo nekaj preteklih dni, pomembno to, da so tako v Ljubljani in Mariboru našli dovolj modrosti, da so strasti umirili in da se bodo lahko, kar je tudi osnovni namen, posvetili le športnemu delu njihovega delovanja. Ne nazadnje smo pred dramatičnim koncem letošnjega prvenstva, ko odločajo o končnih uvrstitvah skoraj za vse prvoligaše že malenkosti.