Tudi v Bruslju poteka ostra razprava o tem, kako in kje varčevati. Podobna je razpravam, ki jih poslušate doma. Tudi odzivi so podobni. Grožnje s stavkami, protesti … Med posledicami, ki jih prinaša boj za vsak proračunski evro, ki ga v teh tednih bijejo države članice in evropske institucije, je tudi posledično nižanje stroškov bruseljske administracije. Lepo, boste rekli. Skrajni čas. A pustimo le populizem in demagogijo.

Navadno sicer ne stavkajo tisti, ki imajo astronomske plače. In to nemara lahko drži tudi v Bruslju. Je pa seveda dejstvo, da bodo kljub vsemu sorazmerno dobri evropski uslužbenci (bi se ljudje sicer podali na delo v tujino?) znova pokazali, da nimajo pravega stika z realnimi razmerami v posamičnih državah. In da očitno pričakujejo, da se njih težave javnih sektorjev (pa tudi drugih) v posamičnih državah ne tičejo. Če izpustimo to, da gre za marsikoga na jugu Evrope za vprašanje preživetja.

Vlade bi raje dale svojim davkoplačevalcem
Gre za del širše razprave o proračunu za EU za prihodnje leto in za novo, večletno finančno perspektivo, ki bo finančno povezala leti 2014 in 2020. Logika Evropske komisije in skupnega Evropskega parlamenta je "več Evrope", kar v obdobju okrepljenega povezovanja na fiskalnem, monetarnem, političnem področju pomeni tudi več denarja. A logika nekako ne deluje, saj je dejstvo, da bi vlade, če že, raje dale neposredno svojim davkoplačevalcem kot pa Grčiji, prejemnikom kohezijskih sredstev ali pa prejemnikom kmetijskih subvencij ali navsezadnje britanskega rabata.

Prav Britanci skušajo delovati najostreje, čeprav - kot umirja razmere nemška kanclerka Angela Merkel - gre le za pogajalska izhodišča. Osnutek dogovora glede večletnega proračunskega okvira (baje le izhodišče) naj sicer ne bi bil preslab za kohezijske države. A dejstvo je, da so si številne države (s poudarkom na bogatih) v zadnjem tednu prizadevale začrtati rdečo črto, prek katere ne nameravajo stopiti.

Dogovor čez tri tedne?
Bomo videli, a kot navadno (morda še bolj v obdobju krize) se zdi, da je moč pri plačnicah, kar ne pomeni nič dobrega za države, ki iz evropskega proračuna počrpajo več kot vanj dajo. Slovenija je med njimi. Politični dogovor pričakujemo na (predvidoma) dvodnevnem zasedanju voditeljev Unije čez slabe tri tedne. Ko se razprava loteva denarja, je usmiljenja vse manj, solidarnost pa je kvečjemu iskanje čim večjega izkoristka ob čim manjši izgubi.

Morda še ena pozitivna misel o evropskem proračunu. Več kot 90 odstotkov se ga vrne v države, od koder pride denar. Manj sredstev za proračun prinaša tudi manj sredstev za projekte zaposlovanja, zagona rasti, projektov torej, ki ob splošnem pomanjkanju strategij za rast in krepitev zaposlovanja prinašajo osrednje spodbude za vlaganja v infrastrukturo, razvoj, raziskave.

Varčevanje, varčevanje ...
Da sta solidarnost in varčevanje draga, vedo tudi v Grčiji, kjer so v zadnjih dveh tednih kar dvakrat razglasili, da so se s trojko posojilodajalcev dogovorili o varčevalnem svežnju in o privatizaciji. Obakrat se je izkazalo, da se ni zgodilo nič pretresljivega. Tamkajšnja vlada je pretekli teden parlamentu predložila osnutek državnega proračuna za leto 2013, ki pa med drugim kaže, da bo Grčija prihodnje leto priča še večji recesiji, kot so napovedovali pred mesecem dni.

Portugalski parlament je denimo sredi tedna sprejel nove varčevalne ukrepe (pokojnine se bodo znižale do deset odstotkov, pomoč za brezposelne in boleznine za šest oz. pet odstotkov, zdravstveni sektor bo imel 17 odstotkov manj sredstev), država pa kljub varčevanju, zategovanju pasov (ali pa le nemara tudi zaradi tega) ne dosega zahtevanih javnofinančnih ciljev in jih tudi v prihodnjih dveh letih še ne bo.

Razkroja socialne države se ne meri z evri. Ni tu nobene rdeče črte?

Iz Bruslja za MMC,