Damir Dugonjić je bil na 50 metrov prsno le majhen drobec sekunde oddaljen od žlahtne kovine, nečesa, kar je v času Jugoslavije uspelo le Borutu in Darjanu Petriču v najdaljši disciplini v bazenu - na 1.500 metrov prosto.

A najboljši slovenski nastop med elito po 31 letih ne sme zadovoljiti odgovornih v slovenskem plavanju. V oči bode podatek, da sta v bazen palače Sant Jordi skočila le dva tekmovalca, ob Dugonjiću je bila to le še Tjaša Oder.

V tabeli je statistika slovenskih nastopov na svetovnih prvenstvih od leta 2003 naprej, ko je tekmovanje prav tako organizirala Barcelona. Takrat je v Katalonijo odpotovalo devet slovenskih plavalcev, ki so si izborili 11 polfinalnih in tri finalne nastope, najvišje pa sta se zavihtela Emil Tahirovič (50 metrov prsno) in Peter Mankoč (200 metrov prosto), ki sta osvojila sedmo mesto.

Najboljša uvrstitev in število finalnih nastopov sta statistiki, ki govorita o najmočnejšem členu. Slovensko plavanje je zadnje desetletje dovolj močno, da ima vedno vsaj enega predstavnika, ki je plaval v finalih. Ob že omenjenih Dugonjiću, Tahiroviču in Mankoču so bili to v tem obdobju še Matjaž Markič, Sara Isaković in Blaž Medvešek.

Preostali statistiki - število plavalcev in število polfinalov - pa pričata o širini slovenskega plavanja, v obeh pa je opazen precejšen padec. Tega je mogoče razložiti z več razlogi: od menjave generacij (blizu upokojitve so Isakovićeva, Mankoč, Markič in Tahirovič) do tega, da preostali plavalci (Robi Žbogar, Tjaša Vozel, Tanja Šmid, Mojca Sagmeister) enostavno niso v formi, s katero bi ponovili ali celo presegli svoje rekordne čase.

Zakaj je tako, bo morala odgovoriti stroka in oceniti svojo vlogo pri padcu omenjenih števil. Seveda ne gre dvomiti o kvaliteti domačih trenerjev. To potrjujejo številni uspehi mladih plavalcev (pred tedni so na mladinskem evropskem prvenstvu osvojili dve medalji). V zadnjih letih sta bila v članski konkurenci svetovnemu vrhu najbližje Damir Dugonjić in Sara Isaković, oba pridna študenta na ameriških univerzah, svoj vrhunec pa sta dosegla v domačih bazenih in z domačimi trenerji (Sara pred študijem, Damir po njem).

Sara Isaković je bila osrednja plavalka v zadnjem olimpijskem ciklusu, v času do Ria 2016 pa se bo več kot očitno največ vrtelo okrog Dugonjića. Dvometraš je v Barceloni na 50 metrov prsno plaval 27,05, kar je skoraj sekundo hitreje od dosežka v finalu prejšnjega prvenstva v Šanghaju. Še impresivnejši pa je njegov napredek na 100 metrov. Na Kitajskem je s časom 1:01,69 zasedel 33. mesto, v Španiji pa je bil dve sekundi in stotinko hitrejši, kar je pomenilo četrto mesto. In napredek na "stotki" je izjemno pomemben, saj je to (v nasprotju s pol krajšo razdaljo) olimpijska disciplina.

Kar pa je v celotni zgodbi še najbolj navdušujoče, je Damirjev pristop. Hitro je pozabil na igro stotink in se usmeril v prihodnost. "Zdaj vem, da mi samo še čisto malo manjka, pa sem lahko najboljši na svetu," je ena izmed njegovih izjav. Ne, da lahko osvoji medaljo v konkurenci vseh plavalcev sveta, lahko je najboljši. To je pristop zmagovalca.