Še dobro, da nima nič, ker če bi bilo stanje slabše, bi imela manj kot nič. Zato: ali ob vsem tem politiki in ekonomisti vedo tole: nemški izvoz je v zadnjem času občutno padel. Od Nemčije pa je naša izvozna proizvodnja, ki poganja rast, enormno odvisna. Trump se je vrgel v protekcionizem, kar lahko strahovito zaplete svetovno trgovino, v katero smo vpeti.

Da ne omenjam vsesplošnega svetovnega kaosa, kjer znatno vlogo igra Rusija, in se bomo morali odločiti, koga imamo rajši. Trojček v postelji tu odpade, zato bo v vsakem primeru izvoz ali na Zahod ali v Rusijo slabši. In bo našteto imelo učinek na državni proračun, na kapitalsko moč podjetij. Pa bodo zato oblastniki in lastniki ob vsaki zahtevi po vsaj majhnem popravku vnebovpijočih krivic začeli stokati, da ni mogoče narediti nič, da ni mogoče dvigniti minimalne plače, kaj šele uvesti temeljni osebni dohodek, da bo treba plačevati zdravstvene storitve, šolanje, da ne bo za socialne transferje.

Jasno, oni sami imajo svoje bogastvo varno spravljeno in bodo odpuščali, najemali prekarce, izčrpavali firme itd. Ali se torej naša politika zaveda omenjenih nevarnosti? In katera od strank ima pripravljene varovalke ali rešitve za scenarij, ki nas lahko doleti že jutri? Kaj moramo narediti, ko je še čas, da ne bo življenje za nekatere še slabše? Da torej postanemo bolj samozadostni, ne pa da bomo ‒ če Nemčija dobi gripo in se bo Rusiji navilo ušesa ‒ dobili mi raka.