Potem pa je zaposlenim nekega dne presedlo in so slona napolnili s plinom. Obiskovalci so bili precej presenečeni, ko se je ta naenkrat dvignil v zrak. Gre za kratko zgodbo Slon, poljskega satirika Slawomirja Mrožka iz leta 1957, ki jo je na dan privlekel Financial Times ob opisu razmer na Poljskem nekoč in danes. Napredek te 38,5-milijonske države od leta 1989, ko se je osvobodila sovjetskega režima, je občudovanja vreden. Živalski vrtovi na Poljskem si že zdavnaj lahko privoščijo več pravih slonov.

Vznemirljiva Varšava
Poljska prestolnica je živahna, ljudje so polni načrtov, upanja, mladi idej in energije. Ozračje je pozitivno, prihodnost je lahko le še boljša. Kot Ljubljana pred desetimi leti. Predvolilnega vzdušja ni bilo čutiti, so pa vsi mladi, s katerimi smo govorili, šli na volitve. "To je naša dolžnost," so veselo razlagali. "Dovolj je arogantne Državljanske platforme, čas je za nekaj novega," je razlagala 22-letna Iga. "Joj, samo upam, da ne bi zmagala stranka Zakon in pravičnost, potem ne bo dobro." "Ah, izbiramo med slabim in slabšim. Po dvojih volitvah jim je zmanjkalo idej, kako reševati probleme," pove fant v zgodnjih tridesetih. "Zelo me je strah, kaj bo, če zmaga stranka Zakon in pravičnost. So fašistični skrajneži in naslednja leta bodo katastrofa. Prepričana sem o tem," razlaga mlada študentka. Sama bo volila RAZEM (Skupaj) mlado stranko, podobno slovenski Združeni levici.

Kako biti uspešen in izgubiti volitve
Javnomnenjske raziskave, ki so napovedovale 10-odstotno prednost stranki Zakon in pravičnost, niso dopuščale veliko prostora za ugibanje, upanje, strah. "Odločila bo volilna neudeležba. Zmagali bodo zaradi nje," nam pove Grzegorz Makowski, sociolog na fundaciji Bartos. Pa ni čisto tako. Državljanska platforma se je vladanja naveličala. Škandal, ko so politiki in poslovneži v ekskluzivni varšavski restavraciji, ob hobotnici, sklepali posle, pogovore pa je nekdo posnel in jih objavil, so bili le odraz vsemogočnega razmišljanja in arogance drugega mandata vladanja gospodarsko uspešni Poljski. Država je imela dovolj gospodarskega kapitala, vanjo se je stekal denar iz evropskih strukturnih skladov, gradile so se ceste, obnavljala železnica, skratka poljska mesta so postajala bolj in bolj podobna tistim na Zahodu.

Sodelovanje z Brusljem in Berlinom je bilo odlično. Državljanska platforma, skupaj s Stranko poljskih kmetov, sama sicer ni imela kakšnih posebnih programov, zvišala je upokojitveno starost, strukturnih reform se ni lotevala. "Vse od vstopa v Evropsko unijo je Poljska poslušala nasvete Bruslja. Na Poljskem ni bilo razmisleka o tem, kaj potrebuje Poljska, kaj bi bilo dobro za Poljsko, da bi se gospodarski uspehi nadaljevali," nam na eni strani poljski gospodarski uspeh, s katerim se jim je uspelo izogniti recesiji, na drugi pa pomanjkanje idej odhajajočih oblastnikov, pojasnjuje Christopher Hartwell z Inštituta za ekonomske raziskave CASE v Varšavi. Potem je stranko zapustil njen prvi mož in najbolj prepoznavni obraz Donald Tusk in sprejel mesto predsednika Evropskega sveta. "Še on je šel raje v Bruselj, kot da bi bil na Poljskem," je pred volitvami glas za stranko Zakon in pravičnost pojasnjeval kmet z juga Poljske. A najočitnejši primer naveličanosti in pomanjkanja idej je bila apatična, dolgočasna, neangažirana predsedniška predvolilna kampanja Bronislawa Komorowskega, ki je kandidiral s podporo vladajoče stranke. In izgubil.

Napihljivi slon
Katoliška stranka Zakon in pravičnost, ki stavi na večjo vlogo nacionalnih držav po vzoru Orbanove Madžarske, nasprotuje splavu, beguncem in želi, da bi država imela večji vpliv v pravosodju in v Centralni banki, se je lotila kampanje s konkretnimi predlogi: tuj kapital pa želi obdavčiti. Zakon in pravičnost je z ligo Poljska družina in s Samoobrambo oblikovala vlado leta 2006, v tem času je zavlačevala z ratifikacijo Lizbonske pogodbe in pogovori z Rusijo in leta 2007 zaradi številnih škandalov razpadla. Kako so lahko Poljaki to pozabili? Grzegorz Makowski iz nevladne organizacije Bartol pojasnjuje: "Med osemletno vladavino Državljanske platforme je zrasla nova generacija volivcev, ki jih leta 2007 politika še ni zanimala. Stranka Zakon in pravičnost se v teh letih ni spremenila, Kaczynski iste stvari ponavlja že 20 let. So pa spremenili diskurz. To, kar imajo zapisano v programu, in s tem, s čimer komunicirajo z ljudmi, sta dve popolnoma različni stvari. V stiku z ljudmi se predstavljajo kot liberalni, strpni, pozitivni, kar dokazuje tudi njihovo geslo "Uspelo nam bo". Zelo dobro so pripravljeni, opazili so generacijsko spremembo in vsa njihova gesla nagovarjajo mlade. In tukaj zmagujejo."

S škandali kompromitirani Jaroslaw Kacyznski je vodilni položaj v predvolilni kampanji prepustil mlajši, 52-letni Beati Sydlo, županji manjšega mesteca na jugu Poljske, ki je delovala mehkeje, preudarneje, predvsem pa trdno na tleh in brez bremen preteklosti. Ko se je oglasil, pa je povzročil zgražanje. Za begunce je, denimo, dejal, da se je treba pred njimi ograditi, ker da prinašajo bolezni. Za izjavo se je nato opravičil. Stranka s predvolilnimi obljubami ni skoparila. Obljubila je, da bo znižala upokojitveno starost spet na 60 in 65 let, da bo obdavčila dobiček bank in supermarketov, da bo brezposelnim ponudila denar in olajšala življenje revnejšim in tistim z več otroki. A resnični voditelj bo ostal Kaczynski, menijo naši sogovorniki.

Nespodobne obljube
Varšavski inštitut za ekonomske raziskave CASE je naredil analizo ekonomskih obljub obeh vodilnih strank. Christopher Hartwell, direktor inštituta, je globoko zajemal sapo: "Neverjeten primer ekonomske nepismenosti. Da gredo zdaj nad banke, ko so bile te edini trdni steber in rešitelj med dolžniško krizo, nima nobenega smisla. Ubijajo gos, ki nese zlata jajca. Tudi obdavčitev supermarketov ni smiselna, saj ti skrbijo, da je poraba velika, kar je zelo pomembno za poljski BDP. Mislim, da ko bodo pogledali stanje javnih financ, bodo 'ugotovili', da je nižanje upokojitvene starosti nevzdržno."

Grzegorz Makowski pravi, da je politična slika na Poljskem zanimiva, saj je stranka Zakon in pravičnost ekonomsko izrazito levo usmerjena – želi večjo vlogo države v gospodarstvu, medtem ko je pri pogledu na svet izrazito konservativna in nazadnjaška. Po drugi strani je Državljanska platforma ekonomsko desna in liberalna. Večina drugih strank tudi, z izjemo dveh levih – Združene levice in Skupaj, ki pa tako ali tako nista prišli v parlament. Christopher Hartwell ekonomsko levičarstvo stranko Zakon in pravičnost vidi drugače: "Oni ne ponujajo gospodarstva pod nadzorom države, ampak gre za nacionalizem. Pri tem pa ne morejo iti daleč, ker jim bo na prste stopila Evropska unija".

Zmaga neuresničljivih obljub
"Ta stranka skrbi za interese navadnih Poljakov, kot sem jaz, zato bom volil za Zakon in pravičnost. Predstavljajo vse vrednote, s katerimi se identificiram," pove poljski zgodovinar Grzegorz Jezewski. Podobno je slišati v rudarskem mestu Ruda Slaska: "Volil bom Zakon in pravičnost. Življenje postaja vse težje. Obstaja skupina bogatih in skupina revnih, zato sem se odločil za Zakon in pravičnost," pove 45 letni rudar Adam Kalabis. "Pričakujem, da se bodo s tem življenjske razmere izboljšale, kajti za rudarje, kmete in delavce je res težko. Le direktorji dobro živijo. Takšna je današnja Poljska." še razloži. "Vsi mi, vsa inteligenca bo volila Državljansko platformo, čeprav ni vse tako, kot bi moralo biti. Ampak kdo ve, kljub temu bi lahko zmagala ta omejena stranka," pove 83-letna upokojena plesalka Krzystina iz Katowic.

A se je izkazalo, da ima 37 odstotkov tistih, ki so šli volit, Državljanske platforme dovolj. Skrbi dobrih 10 odstotkov glasov, namenjenih radikalnima strankama Kukiz 15 in Korwin – drugemu uvrstitev v parlament ni uspela. Tudi Razmu in Združeni levici ne. Mladi, zadovoljni, optimistični in načrtov polni Poljaki so vendarle v manjšini. Ozračje v državi se bo spremenilo predvsem zanje.