Ko smo se z dobro uro zamude, kar je za gvinejske luknjaste ceste precej dober dosežek, pripeljali pred vrata šolskega dvorišča, so nas ravnatelj in učitelji že nestrpno pričakovali. Nemirnost 305 učencev šole je bilo čutiti v žuborenju otroških glasov, ki se je razlegalo skozi line in na stežaj odprta okna učilnic. Po obveznem merjenju temperature, s katerim so v času epidemije odkrivali zgodnje primere vročičnosti, zdaj pa so ga mnoge šole ohranile kot učinkovito sredstvo preventive, smo s šolskimi predstavniki opravili prve predstavitvene pogovore in se dogovorili o poteku snemanja.

Ko smo stopili v eno izmed učilnic, v kateri se je Boštjan pogovarjal s šolarji, se je v objektiva kamer, ki ju nosimo s seboj, zazrlo kakih trideset parov mladih oči. Sprva zadržano, nato pa s tistim hudomušnim nasmeškom, s katerim skušajo skriti navdušenje nad dejstvom, da jih nekdo snema, o čemer bodo še dolgo pripovedovali prijateljem, so nam predstavili šolo in njihov urnik. V razredu sedijo otroci, stari od enajst do šestnajst let, njihov urnik pa ni kaj dosti drugačen od urnika slovenskih otrok. Nekaj matematike, geografije, francoščine, biologije in tako naprej in tako naprej. Če šolarji v Sloveniji v razredu izvolijo predsednika in podpredsednika, učenci v L'ecole primere A. l. f. Pamelap – Osnovni obmejni šoli Pamelap izvolijo kar razredno vlado. S svojim predsednikom vlade, oziroma predsednico, kot se je izkazalo v našem primeru. Z ministri in dodeljenimi resorji. Boštjana so, kot se zanj verjetno spodobi, imenovali za ministra za šport. Funkcijo bo, kot vse kaže, opravljal na daljavo.

Šalo na stran. Otroci, ki smo jih obiskali, so preživeli travmatično izkušnjo izgube svojih bližnjih zaradi ebole. Sto tisoče mladih iz Gvineje, Sierre Leone in Liberije je zaradi hemoragične mrzlice izgubilo skoraj dve leti normalnega šolanja, več sto jih je izgubilo starše, stare starše, prijatelje, sosede. Tudi dvanajstletni Almamy Lanceny Toure, učenec šestega razreda, ki mu je ebola vzela mamo, dve teti in babico. Nekaj stoičnega je v njegovem pogledu, ko pripoveduje o svoji izgubi, ki nikogar ne bi mogla pustiti neprizadetega. Niti za trenutek ne pokaže žalosti, le njegova pripoved postaja vedno tišja. Za trenutek zastane, kot da se mu vse skupaj ne zdi nič posebnega. Smrt pač, Gvineja, Afrika je je videla že veliko. A dvomim, da razmišlja skozi zapleteno prizmo geopolitično demografskega kalejdoskopa afriške resničnosti ...

Mama je nekega dne prišla domov in se ni počutila dobro. Odpravila se je do mame, Almamyjeve babice, v sosednje mesto, da bi bolezen prebolela tam. Bolezen ni in ni hotela popustiti. Odpeljali so jo v bolnišnico. Tam sta jo obiskali sestri ... Nato je umrla ... in za njo še babica in obe teti ... Takšna je Almamyjeva zgodba, tako nam jo je povedal. S prav toliko stavki ... Nič več ...
Zdaj zanj skrbita oče in starejši brat ...

Iz Gvineje,