Se še kdo spomni, kako je iti z družino na izlet, mogoče celo v sosednjo občino, se tam naužiti svežega zraka in potem oditi na kosilo, kjer bi lahko brez mask uživali v dobri hrani in družbi? Ko je natakar prinesel hrano na mizo, ko je kuhar pokukal iz kuhinje in opazoval, ali so gostje zadovoljni, ko ste lahko sproščeno kramljali z lastniki. Kje so časi, ko smo se lahko zjutraj usedli ob kavi in prebrali novice ali pa zvečer s prijatelji nekaj spili brez skrbi pred policijsko uro? Kje so časi, ko so slovenski chefi uspevali, vinarji pobirali najvišja svetovna priznanja, Slovenija pa postajala ena bolj zaželenih kulinaričnih destinacij?

To pišem iz perspektive gosta oz. ljubitelja dobre hrane in druženja. Ja, žalostna je naša situacija, ko ne moremo do teh dobrin, a za ljudi, ki so nam vse te dobrote pripravljali in omogočili, da so na našem krožniku, pa so trenutne razmere nočna mora. Ne bom govoril, kako težko je gostincu preživeti, raje se bom osredotočil na to, kaj kriza pomeni za njihov osebnostni obstoj. Še pred kratkim je bil gostinec (kuhar) človek, ki je s svojim delom, svojo ustvarjalnostjo in ljubeznijo do hrane ustvarjal prečudovite zgodbe, ki so mu na koncu dneva prinesle mir in zadovoljstvo in tako je bil njegov trud poplačan.

Zdaj se bo verjetno kdo obregnil, da so nekateri gostinci delali svoj posel samo zaradi denarja. Tudi to je res, vendar tu govorim izključno o gostilnah, ki ustrezajo kontekstu mojega današnjega razmišljanja, in ne na tiste "svaštarnice", ki že v času pred krizo niso imele kaj dosti skupnega z gostilno. Skratka, gostinci so se bili prisiljeni čez noč reorganizirati in svoje vrhunske gostilne spremeniti v tovarne hrane. Izdelke, ki si jih prej dobil na krožniku, ti zdaj domov dostavijo v plastičnih embalažah, pripeljejo jih s kolesom in rezultat je na dlani.

Ne vem, po kateri logiki ti zraven kosila ne smejo postreči oz. prinesti še kozarca dobrega vina, ki bi dostavljenemu obroku dodal vrednost. Prijatelj, ki je v tem poslu in vodi priznano gostilno, mi je namignil, da je stvar v tem, da ko zapustiš gostilno samo s hrano v roki, si varen, čim pa imaš v vrečki še buteljko vina, ki se poda k hrani, pa te še iz neznanega razloga v isti sekundi napade virus. In zaradi tega je država novodobnim tovarnam hrane prepovedala prodajo alkohola. Če si v tovarni vzameš tako opevano kavo za s seboj, te ta ubrani virusov, čeprav je bila skodelica v precej večjem fizičnem stiku s potencialno okuženim delavcem kot pa buteljka, ki jo pred konzumiranjem v udobju domačega doma vedno lahko razkužiš. Tudi zaradi razlike v načinu delovanja gostilne in tovarne se je sama ponudba hrane drastično spremenila in je v veliki meri podrejena industrijskemu dizajnu. Se pravi embalaži sami in razmišljanju, kako bo preživela nemalokrat burno pot do naslovnika.

Zaradi vsega tega zaposleni v gostinstvu postajajo zagrenjeni, preobremenjeni z razmišljanjem o lastnem preživetju in posledično postajajo depresivni, brezvoljni in – kar je najhuje – izgubljajo svoj zanos ter kreativnost. Zaradi pomanjkanja človeške interakcije izgubljajo oz. ne dobivajo povratnih informacij o jedeh, ki jih ustvarjajo, in kaj hitro zaidejo v slepo ulico, ki se le njim zdi pravilna pot do cilja. Razčlovečeni in ponižani vztrajajo pri svojem delu v upanju, da bo krize enkrat le konec in da jim do takrat uspe preživeti. Na žalost jih večina ne bo, vsaj ne v smislu, da bi ostali takšni, kot so bili še pred dobrim letom. Kajti težko se bo mentalno iz delavca za tekočim trakom spremeniti nazaj v vrhunskega kuharja.

Kakšne rane bo ta kriza pustila na dušah teh ljudi, se nihče ne vpraša. Mogoče, seveda samo hipotetično, bi bilo bolje, da bi gostilne čisto zares zaprli, država bi malo vrnila svoj dolg podjetjem, ki jo v normalnih časih hranijo, in ko ko bi virus "odšel", bi se gostilne znova zagnale v vsem svojem žaru. Gostinci pa bi se lahko v vmesenem času še dodatno izobraževali in nadgrajevali svoje znanje, tako da bi iz krize stopili še boljši in močnejši. Državna blagajna bi se dalje polnila, Slovenija bi žarela od ponosa, gostinci in njihovi zaposleni pa bi ostali ljudje s pokončno držo in izdelanim lastnim izrazom.

Kriza ni samo v gostinstvu, je na vseh področjih in prav povsod je največja težava človeško dostojanstvo, ki je podrejeno obvladovanju epidemije. Na to bi morali biti resnično pozorni, kajti paziti moramo, kdo bomo, ko se to konča. Zato mislim, da je to pomembneje kot vprašanje, "ali bomo".

S strahom se sprašujem, kaj se bo zgodilo na področju gostinstva, ko in če se bodo kdaj "vrnili" stari časi. Upam, da ne bo obveljala tista stara Šifrarjeva pesem Vse manj je dobrih gostiln.

…”