Toda že prvi okrajni izidi, ki so razglašali referendumski "ne" odcepitvi, niso puščali dvomov. Škotom zdaj ne bo treba hiteti z odločitvami, kaj storiti z nacionalno valuto, do konca 2018 jim ni treba vzpostaviti fiskalnega nadzora oziroma nove državne banke, niti ne posebnih rezerv, potnih listov tudi ne bo treba spreminjati, prošnje za članstvi v Evropski uniji in Natu odpadejo, energetski sistem ostaja tak, kot je, vojska še kar naprej britanska, policija tudi, atomske podmornice kraljeve mornarice se bodo tudi v prihodnje vračale v svoja matična oporišča na Škotsko.

Angleži ali pač vsi drugi Britanci so včerajšnji referendum o odcepitvi Škotske spremljali zelo mirno. "To je njihova stvar", "Kar naj se odcepijo, se bomo pa v prihodnjih letih in desetletjih pogovarjali na novih temeljih", "Kakor jih je volja". V pogovorih s prijatelji in znanci s severa Anglije sem dobil občutek, da so ti še strpnejši in treznejši kot pa Londončani, med katerimi jih ni bilo malo, ki so pogovor nemudoma speljali v črni humor: "Za nagrado pa naj s sabo vzamejo še Newcastle."

Vseeno ne gre pozabiti, da je referendum sprožila Škotska nacionalistična stranka, in od tod pripombe, češ če so Škoti res tako kratkovidni, potem naj se le poslovijo. Splošna ocena je, da je večina, torej vsi proti odcepitvi, tako glasovala zaradi prepričanja, da bo s postopnim dograjevanjem pokrajinske suverenosti in celotnega političnega okolja Škotski zagotovljeno več stabilnosti. Marsikoga je v tem pogledu medijska kampanja zagovornikov samostojnosti, še zlasti tista, ki je potekala načeloma bolj spontano, predvsem na družbenih omrežjih, odvrnila od misli, da bi vseeno obkrožil "da" in tako podprl ustanovitev samostojne Škotske. Radikalnejše zamisli v sferi e-demokracije tako ali tako rade zadenejo ob skale.

Zaradi zelo visoke volilne udeležbe pa bo škotski, pa tudi ves britanski politični prostor v prihodnje precej živahnejši. A tudi napovedana večja dinamika sprememb v Veliki Britaniji nikogar ne moti. Prav nasprotno. Spremembe so tu dobrodošle. Za velik šopek krepkih političnih pa je res že skrajni čas. Zanimivo bo opazovati tudi nadaljnji razvoj res uspešne laburistične stvarnosti na Škotskem in tudi širše. Referendum je bil nova najnižja točka, ki jim jo je uspelo "pridelati" britanskim laburistom. Ti na Škotskem tradicionalno niso imeli konkurence. Še bolj tradicionalno pa netekmovalnost uspava. Referendum kot zadnji poziv ali najglasnejši alarm najbrž res ne bo preslišan.

Zelo posrečena je tudi vloga Gordona Browna, nekdanjega britanskega premierja, v javnosti nikoli omenjenega kot uspešnega politika. Pred odhodom Tonyja Blaira iz laburističnega gledišča (pogojno) pač uspešnega finančnega ministra. Torijevci Brownu ne bodo nikoli odpustili, da je razprodajal zlate rezerve in državo zadolževal, da se je kadilo. Bodo pa njegov lik po novem najbrž ocenjevali malce drugače. Gordon Brown je kot Škot v zadnjem tednu prevzel vlogo vodje tabora za glasovanje proti odcepitvi. Dejansko se zdi, da je on premagal predsednika pokrajinske vlade in prvaka škotskih nacionalistov Alexa Salmonda - in tako rešil Veliko Britanijo pred razpadom! Neverjetna vrnitev še pred štirimi leti velikega poraženca. Res, v politiki je mogoče marsikaj.

Kako smiselno bo o britanski federaciji razpravljati v prihodnjih desetletjih, bo pokazal čas. Ni pa izključeno, da se bo federalizem postopoma le uveljavil kot platforma, s katero bodo zadovoljni vsi. Več kot 800 dni je po najbolj grobem štetju trajala dirka za referendumske glasove. Prinesel bo veliko sprememb, ščasoma. Vseeno pa. Mladi nogometni navdušenci se bodo še naprej spraševali, kako ima Škotska lahko svojo reprezentanco, ko pa sploh ni samostojna država. Bo pa Trainspotting 2 najbrž precej drugačen film od svojega slavnega predhodnika. Bo res? Režiser Danny Boyle njegovo premiero napoveduje že za 2016. Mogoče pa z njo malo počaka. Vsaj toliko, da vsi, ki so v britanskih medijih več nastopali v zadnjih tednih in mesecih, z udejanjanjem svojih obljub in priseg malo pohitijo.