To je bila prva ocena mojega sodelavca in podrobnega nogometnega spremljevalca Tonija Grudna, ki je po razpletu finala Evropske lige še dvakrat glasno poudaril, da pri tem upošteva le klubski del kariere. In ima prav, težko gre namreč spregledati podpis Zlatka Zahoviča v reprezentančnem dresu. Ne le rekordno število zadetkov (pri čemer je treba poudariti, da je bil napadalno usmerjen vezist), ampak celoten vpliv na reprezentanco. S prepotrebno samozavestjo, predrznostjo in lucidnostjo je pokazal, da Slovenija ni zgolj država, ki se lahko izkaže le v zimskih športih (in da je tako razmišljanje zgolj iskanje izgovorov za vnaprejšnji neuspeh).

Priznam, o Janu Oblaku nikoli nisem razmišljal v kontekstu zgodovinskih primerjav. Navsezadnje je star komaj 25 let, kar pomeni, da kot vratar komaj prihaja v najboljša leta. Za primerjavo - eden najbolj čislanih vratarjev vseh časov Gianluigi Buffon je od Škofjeločana starejši kar za 15 let in je še vedno del vratarske smetane.

A ko potegnem črto pod njegovim dosedanjim delom kariere, je ta res polna presežkov in čakanja. Zaradi različnih vzrokov je moral velikokrat samo čakati, čakati in čakati. Kot član Benfice je tako kar tri sezone potoval po Portugalski, nastope iskal kot posojeni igralec, šele tretje leto jo je dočakal v palčku Uniau de Leirii, kjer je eksplodiral z bravuroznimi obrambami. Posebej velja omeniti tekmo proti Feireneseju (0:4), na kateri je zaradi finančnih težav na igrišče priteklo le osem nogometašev. Oblak se je izkazal s številnimi potezami, kljub izraziti premoči tekmecev je prejel samo štiri zadetke.

Ko se je vendarle vrnil v Benfico, je grel klop Arturju Moraesu. Ko si je Brazilec na tekmi državnega prvenstva poškodoval ramo, je Oblak zgrabil priložnost, ki je ni več izpustil iz rok. Zasidral se je med vratnicama in svoje delo opravil vrhunsko. Orli so tisto sezono osvojili domači trojček (prvenstvo in obe domači lovoriki), zaigrali pa so tudi v finalu Evropske lige, kjer so po streljanju 11-metrovk klonili pred Sevillo.

Sledila je selitev v Atletico, šlo je za enega najodmevnejših prestopov vratarjev v zgodovini španskega prvenstva. Oblak zaradi manjše poškodbe ni bil optimalno pripravljen. Ko je v svojem debiju v Ligi prvakov proti Olympiacosu prejel kar tri zadetke, si je s slabo predstavo priigral večmesečno sedenje na klopi, ki ga je prekinil le v španskem pokalu. Na svojo priložnost je čakal vse do marca 2015, ko se je na povratni tekmi Lige prvakov proti Bayerju poškodoval Miguel Anglel Moya. Oblak je tisto tekmo zaklenil vrata, njegova ekipa je napredovala po streljanju z bele točke.

V preostalih treh sezonah, ko je postal nesporen kapetan Atleticovega obrambnega zidu, je nizal rekord za rekordom, pobral je praktično vse možne individualne nagrade (v vseh treh sezonah je bil najboljši vratar španskega prvenstva, vsako leto je bil izbran v idealno ekipo enega od evropskih pokalov), dvakrat je zaigral v evropskem finalu. Pred dvema sezonama je v mestnem finalu Lige prvakov ostal praznih rok, zdaj mu je v tretjem finalu vendarle uspelo. S tem se je postavil ob bok Srečku Katancu, ki je edini Slovenec, ki je osvojil evropsko lovoriko (in v finalu tudi igral).

Oblak je v grenko-sladki dilemi. Po eni strani velja za enega najboljših vratarjev na svetu. Atletico je pod taktirko trenerja Diega Simeoneja postal klub, ki gradi na granitni obrambi, ki skuša zadušiti vse nasprotne namige kreacije, sam pa gole zabija v hitrih prehodih. Tudi ta filozofija je kriva, da sta tako izstopala oba Oblakova predhodnika - David de Gea in Thibaut Courtois.

Po drugi strani pa je Atletico vendarle omejen s svojim potencialom. V času prevlade Barcelone in Reala lahko realno računa, da se bo za naslov bojeval le na vsakih nekaj let. A tista majhna superliga velikanov je res izrazito majhna. V trenutni konstelaciji razmerij na evropskem nogometnem zemljevidu so to poleg Barcelone in Reala še Bayern, PSG, Juventus in (kot kaže ta hip) Manchester City. Morda bi našli še koga.

Odpira se precej možnih scenarijev. Od statusa nesmrtne Atleticove legende, zamujenih priložnostih (fantastični Samir Handanović bo svoj debi v ligaškem delu Lige prvakov dočakal šele pri 34 letih!) pa do naslednjega koraka in naslednjega napredka v že zdaj sijajni karieri. Nekaj je brez dvoma jasno, Oblaku ni težko čakati na pravo priložnost in jo izkoristiti.

In začetna Grudnova teza? Težko je primerjati in rangirati tako različne nogometaše, ki so ne nazadnje krojili evropski nogomet v tako različnih obdobjih in na tako različnih položajih. Zato menim, da rangiranje ni niti tako pomembno (bolj je zanimivo za burjenje domišljije in odpiranje same teme). Morda se vpliv in pomen Jana Oblaka še najbolje kaže v tem, kako pomemben je za svojo ekipo. V tem trenutku se zdi, da je nepogrešljiv.