Pred dnevi je izvršni direktor ATP-ja Chris Kermode predstavil niz predlaganih sprememb, ki jih bo organizacija preizkusila novembra na zaključnem turnirju osmih najobetavnejših igralcev do 21 let, kar je prav tako novost.

Na predlog lahko pogledamo vsaj iz dveh zornih kotov. Zadnje desetletje je zaznamovala generacija okrog Rogerja Federeja, ki jo lahko brez pretiravanja označimo kot zlato generacijo v celotni zgodovini. Federer, Rafael Nadal, Novak Đoković, Andy Murray (in Stan Wawrinka) so hermetično zaprli svetovni vrh in le poredko pustili kakšno drobtinico za mlade generacije. Nihče ne more neskončno kljubovati času, majhne luknjice postajajo vedno večje, prostor si počasi, a zanesljivo pridobivajo mlajše generacije (nazadnje Aleksander Zverev). ATP želi s tem podrobneje predstaviti igralce, ki bodo v prihodnjih letih nosili štafeto tega športa. Vodilni pri organizaciji si ne želijo, da bi odhod zlate generacije (in prihod slabo poznanih naslednikov) zbil teniške rejtinge. Zato moramo predlog razumeti tudi s te strani.

Druga stan pa je diktat televizije. Ni težko predvidevati, da bi nova pravila močno skrajšala čas igre. Vsota dobljenih iger za zmago sicer ostaja 12, a krajši nizi onemogočajo preobrate, za osvojitev igre v vsakem primeru zadoščajo le štiri točke (v nasprotju z ekstremno dolgimi igrami, kjer se izenačenja na 40 lahko ponavljajo v nedogled), svoje pa bo opravila tudi ura, ki bo štela (in omejevala) vse premore.

Nekaterim panožnim organizacijam pogosto očitajo togost, neprožnost, neživljenjskost in nezmožnost prilagajanja novim časom. Plejada športov se bori za svojo pozornost v medijih, ki lahko popravijo njihov status in finančni položaj. Tako se vedno išče neka magična formula, ki bi znala šport zaviti v celofan, ki bi bil prijazen do televizijske forme. Kako privabiti gledalca, ki si bo ogledal celotno prireditev? Dober primer so smučarski teki, ki so dolgo tekmovalce na progo spuščali v 30-sekundnih intervalih, kar je iz televizijske prizme precej dolgočasna forma. Drama in napetost se ustvarita z bojem mož na moža, zato ni presenetljivo, kako je v zadnjih letih porastel delež šprintov. Podobna evolucija je zadela biatlon (zasledovalno, skupinski štart), priča smo bili uvedbi smučarskega krosa.

Nove (bolj gledljive?) formate iščejo tudi drugi športi. Pri namiznem tenisu so pred leti dolžino niza skoraj prepolovili. Odbojka je naredila prehod iz štetja na le svoj servis do tega, da velja vsaka točka, zdaj bodo na svetovnem prvenstvu do 23 let preizkusili dolžino vseh nizov na 15 dobljenih točk, za zmago pa bo treba osvojiti štiri nize. Vedno nove rešitve iščejo tudi v alpskem smučanju, vzrok pa spet izvira iz televizije, konkretno padca gledanosti.

Vse lepo in prav, ampak status (moškega) tenisa je tako dominanten, da ne potrebuje vseh predlaganih posegov, v mislih imam predvsem število iger za osvojitev tako igre kot niza. V tem primeru bi tenis postal drug šport, kot se igra več kot sto let. V tem času so se izklesale legende, zgodbe in točkovni sistem, ki omogoča primerjave tudi skozi tako dolgo zgodovino. Tenis ima v rokah močne karte, karte tradicije, zgodovine in preverjenega recepta, ki deluje. Zakaj bi zapravili zmagovalne karte?