Seveda hrana ni ne prva in ne zadnja tovrstna osnovna dejavnost, ki še kako vpliva na naša življenja, a o teh temah bodo gotovo bolje pisali novinarji, ki se s tem ukvarjajo. V svoji stoti kolumni bom raje to usmeritev skušal najti v športu.

Skupni imenovalec vseh je enak - denar. Vrhunski šport že vsaj pol stoletja nima več obraza, v katerem se tekmovalci borijo za čast (in sendvič), ampak je prava gospodarska panoga, v kateri se obračajo milijoni in milijoni evrov. Pomislite le na vse prodane drese Cristiana Ronalda in Lionela Messija. Omenjena nogometaša, ki krepko izstopata v svoji generaciji, sta v novinarstvu skorajda povzročila nov žanr, v katerem pisci iščejo/-mo vse mogoče besedne in statistične primerjave. In tudi zaradi te pozornosti se reka denarja še bolj usmerja v isto smer.

Peščica rek tako postaja vse večja, številni potočki na obrobju pa so obratno sorazmerno vse manjši. Če temu dodamo še nesposobnost in/ali kratkovidnost nekaterih klubskih uradnikov, potočki lahko celo izhlapevajo. Zadnja leta je v slovenskem športu najočitnejši primer klubski hokej, ki diha na škrge. Ali drugače rečeno - venomer mutira v neki nov pravni subjekt, količine denarja in kakovosti pa je vse manj. Podobne razmere je opaziti tudi v drugih ekipnih športih. Če v zavest postavimo še absolutno število profesionalnih hokejistov, je pravi čudež, da članska reprezentanca sodi na mejo prvega in drugega kakovostnega razreda.

Zadnje dni je bil v središču pozornosti svetovne športne javnosti boksarski dvoboj $toletja, v katerem je Floyd Mayweather po točkah premagal Mannyja Pacquiaja. Američan naj bi po različnih ocenah prejel med 140 in 180 milijoni dolarjev, Filipinec pa med 100 in 120 milijoni. Če to vsoto zaokrožimo v evre, dobimo najmanj 220 milijonov evrov. Oba športnika sta bila tako za sekundo obračuna skupaj plačana okroglih 100.000 evrov. Več kot zasluži marsikateri vrhunski športnik v enem letu. V štirih sekundah sta skupaj zaslužila, denimo, toliko kot Tina Maze v zadnji sezoni svetovnega pokala.

Je bil dvoboj bistveno kakovostnejši od, denimo, zadnje zmage Dejana Zavca? Ne, a vseboval je akterja, ki sodita v razred prej omenjenih rek. Seveda je ravno zaradi tega razumljivo, da sta se boksarja pet let izogibala drug drugemu in s tem dvigala vrednost obračuna.

Nesorazmerja so očitna. Vendar ali vplivajo na človeka, ki spremlja šport? Ali bi nanj morala vplivati? Športni navdušenec lahko uživa v celi paleti panog. Morda med opazovanimi športniki res lahko obstaja prepad, a prav vsi - od omenjenih v tej kolumni in asov preteklosti (kot so bili Ayrton Senna, Michael Jordan ...) do anonimnežev v nižjih ligah in medijsko slabše spremljanih športih - s svojim pristopom in odnosom lahko pomenijo navdih. Meni ravno to pomeni enega izmed glavnih čarov športa.

PS: Navdih za 100. kolumno so bili bralci kolumn, ki so svoje ideje in predloge za to temo pustili na Twitterju (povezave v zgornjem besedilu). Hvala za sodelovanje in pozornost v prvi stotici.