Zgodbe z začetka kariere, ko je nemalokrat izgubil tla pod nogami, kričal in metal loparje, so zdaj le še zametek neke zgodbe, ki se je razvila v legendo. Ob zmagah se vsak zna veseliti, težko pa je sprejeti poraz. Takrat se pokaže pravi obraz športnika.

Federer, vajen zmagovanja in dviganja lovorik, bi bil lahko definicija dostojanstvenega poraza. Vedno pove, da je bil tekmec tokrat pač boljši, nikoli se ne izgovarja na zunanje dejavnike (včasih jih sicer omeni, a jih nima za izgovor). Igralec z veliko začetnico. Podobno je bilo tudi v finalu Wimbledona 2014, kjer je kljub epskemu preobratu na koncu spet ostal na drugi strani mreže in moral čestitati zmagovalcu.

Ko so kamere v središče ujele Novaka Đokovića in njegovo prešerno veselje, je bilo na obrazu Federerja spet opaziti žalost. Kako ne? Igralec, ki je vajen zmagovati, je obstal na zadnji stopnički. Z obraznimi grimasami je pokazal, kako srčno si je želel grand slama številka 18. Ne nazadnje, z odlično igro je bil temu uspehu izjemno blizu.

Večji del neopredeljenih gledalcev je bil na strani Federerja. Kdo takemu šampionu ne bi privoščil vsaj še enega grand slama? Premagati šampiona, ki si želi vsaj še enkrat dvigniti pokal za grand slam, se sliši skoraj bogokletno. Zato ni nič čudnega, da se je Đoković po zmagi Federerju skoraj opravičil. Tudi Srb je odigral svoj pomemben del: tako z loparjem kot mikrofonom v roki.

Đoković je kljub veliki zmagi ostal celo nekoliko v Federerjevi senci. A čestitati mu gre za izjemen turnir. V prvi polovici svoje kariere je s svojim pristopom večkrat razočaral, očitki so leteli v smeri, da je odigral kakšno poškodbo, ker ni želel doživeti poraza na igrišču. Zdaj pa se je razvil v igralca, ki nikoli ne popusti in grize do konca. Četudi se ujame v del dvoboja, ko ga nekateri že odpišejo, najde dodatno rezervo energije. Včasih njegov obraz kaže, da ne more več, da je brez moči, da je poškodovan. Kot da bi vse skupaj zaigral. A že večkrat sem zapisal, da so čustva njegov skriti adut, ki morda celo zmede nasprotnika. Čeprav je na poti do zmage izgubil kar šest nizov, je bil njegov najbrž ključni dvoboj v drugem krogu, ko je v treh nizih premagal Radka Štepanka. Srb se je v četrtem nizu komaj premikal, Čeh je imel nesporno pobudo, Nole je deloval kot v nokavtu, a se je rešil z dvema dobrima udarcema. Igralec za prave poteze. In igralec, ki si drzne tvegati, ko bi se večina odločila za varno rešitev.

Ko bodo generacije čez 50 let listale zgodovinske knjige (oziroma kakšne druge računalniške datoteke), bodo ob finalih Wimbledoma ob letnici 2014 morda pomislile, da je bilo to le eno v nizu let, ko so tenisu vladala imena zlate generacije tenisa (ob obeh finalistih letošnjega Wimbledona sem sodi vsaj še Rafael Nadal), a v resnici je ravno leto 2014 nakazalo, da vendarle prihaja nova generacija. Že po koncu letošnjega Melbourna sem pisal, da današnji novinci niso več najstniki, temveč 22-, 23-letniki. Polfinale Miloša Raonića in Grigorja Dimitrova, četrtfinale (najstnika) Nicka Kyrgiosa so kazalniki, da počasi le prihaja nova generacija igralcev, ki ima zdaj realno priložnost, da kak naslov strgajo iz rok igralcev, ki so rojeni v 80. letih prejšnjega stoletja.

Oder ostaja isti, a igra vedno potrebuje igralce, ne glede na njihova imena.