68-letni arhitekt Lju Džjakun (Liu Jiakun) ima preprosto opredelitev svojega poklica: "Če poenostavimo, je naloga arhitektov zagotoviti boljše bivanjsko okolje za ljudi. Najprej narediš nekaj, kar je funkcionalno. A če je le tako, se temu ne more reči arhitektura. Torej moraš zagotoviti poezijo," je dejal za Associated Press (AP).

Posvečanje javnim površinam v gosto poseljenih mestih
Kitajski arhitekt je znan po ustvarjanju javnih površin v gosto poseljenih mestih, kjer je malo javnega prostora, z "vzpostavljanjem pozitivnega razmerja med gostoto in odprtim prostorom". S svojim delom "podpira transcendentno moč grajenega okolja z usklajevanjem kulturnih, zgodovinskih, čustvenih in družbenih razsežnosti z uporabo arhitekture za ustvarjanje skupnosti, navdihovanje sočutja in povzdigovanje človeškega duha," je zapisano v utemeljitvi nagrade.

Med nagrajenčevimi približno 30 projekti, ki segajo od akademskih ustanov do poslovnih zgradb in občinskih prostorov, so podeljevalci nagrade predstavili njegov West Village v mestu Čengdu iz leta 2015. Petnadstropni projekt vključuje obod za kolesarje in pešce okoli "živahnega mesta kulturnih, športnih, rekreacijskih, pisarniških in poslovnih dejavnosti v njem, hkrati pa javnosti omogoča pogled na okoliško naravno in zgrajeno okolje". V utemeljitvi je omenjen tudi njegov Oddelek za kiparstvo Sečuanskega inštituta za likovno umetnost v Čongčingu, ki predstavlja alternativno rešitev za povečanje prostora.

^{West Village v mestu Čengduju:}

Lju Džjakun se je rodil leta 1956 v Čengduju. Ko mu je bilo 17 let, so ga med kulturno revolucijo na Kitajskem poslali delat na kmetijo. Po lastnih besedah se mu je življenje zdelo nepomembno – dokler ni bil sprejet na arhitekturno šolo v Čongčingu, kjer je "nenadoma ugotovil", da je njegovo "življenje pomembno." Dodal je, da je bila hitrost sprememb na Kitajskem v njegovi zgodnji odraslosti "zelo nagla in je stvari obračala na glavo. Tudi zdaj se včasih počutim, kot da sem že živel več življenj."

Arhitekt, ki ne želi imeti zelo prepoznavnega sloga
Svoj biro Džjakun arhitekti je ustanovil leta 1999 v Čengduju. Pravi, da ni eden tistih arhitektov, ki imajo radi močno prepoznaven vizualni slog – več pozornosti posveča metodi in strategiji. "Številni arhitekti uporabljajo močan osebni slog in obliko, da bi se uveljavili v svetu. Ne glede na to, kje je, ljudje takoj ugotovijo, da gre za njegovo ali njeno delo z zelo močno simboliko. Ampak jaz nisem takšen arhitekt. Ne želim imeti zelo jasnega ali očitnega sloga, ki bi ga lahko prepoznali kot mojega samo na prvi pogled. Imam bolj metodološki in strateški pristop. Upam, da se bom lahko, ko bom šel v določen kraj, s svojo metodologijo in strategijo prilagodil lokalnim razmeram. Rad popolnoma razumem kraj, nato pa iščem vire, težave … ter nato destiliram in izpopolnim ter končno spremenim to v svoje delo."

Pri svojem delu poskuša uravnotežiti umetniško in arhitekturno domovine svoje države z realnostjo sodobne tehnologije. "Mislim, da je kitajska tradicionalna arhitektura seveda briljantna in zelo klasična, a je produkt svojega časa." Izrazil je upanje, da globoko razume "tematski del tradicije, ki lahko preživi", in ga nato izrazi s sodobno tehnologijo in jezikom. Na ta način lahko po njegovih besedah "uporabimo tradicijo kot jedro … ob tem, da je predstavitev dela sodobna."

Pri svojem delu si prizadeva tudi za ravnotežje med poslovnimi imperativi in zadevami ​​državljanov. "Hiter razvoj mest danes v bistvu poganja kapital. Naravno je, da kapital lovi dobiček. Javnosti morate pustiti prostor, ki si ga zasluži. Samo tako je lahko razvoj mesta pozitiven in zdrav, namesto da bi bilo mesto popolnoma zgoščeno, kjer ljudje živijo v predalih in škatlah … niti nimajo kam iti in so brez prostora za komunikacijo."

"Prevelika pričakovanja se lahko spremenijo v pritisk"
Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo sta leta 1979 ustanovila podjetnik Jay A. Pritzker, ki je umrl leta 1999, in njegova žena Cindy. Nagrajenec prejme 100.000 dolarjev (93.600 evrov) in bronasti medaljon. Na vprašanje AP-ja, ali meni, da bo nagrada vplivala na njegovo življenje, je odgovoril: "Razmišljal sem o tem. Toda želim ohraniti normalno stanje ... Nočem postati nervozen zaradi vsega. Seveda ima svoje prednosti. Zagotovo se mi ne bo treba pretirano promovirati. Toda ali mi bo zaradi tega tudi bolje pri delu? Ni nujno. Prevelika pričakovanja se lahko spremenijo v pritisk."

"Ali me bo to pretirano zaposlilo in mi preprečilo, da bi delal pozorneje? Upam, da bom ohranil normalnost in svobodo, pa tudi spokojnost," je sklenil Lju, ki je šele drugi kitajski državljan, ki je prejel Pritzkerjevo nagrado. Leta 2012 so nagradili Vang Šuja, kar velja za izjemen dosežek, saj je bila zasebna arhitekturna praksa na Kitajskem prepovedana do 90. let minulega stoletja.