Če je prvi del govoril o avtorjevem divjaškem in nihilističnem odraščanju v Sarajevu, ki bi mu lahko pritaknili ohlapno definicijo avtofikcije ali pa vsaj spominske literature, morda celo bildungsromana, se Moji starši v veliki meri ukvarjajo s trpko izseljensko izkušnjo Hemonovih staršev, ki sta med vojno pobegnila iz obleganega mesta in se preselila v Kanado, kjer se nikoli nista bila sposobna aklimatizirati.

Roman sprva nekaj prostora nameni genealogiji družin obeh staršev, opisuje mamino etnično čisto srbsko poreklo in očetove korenine v Galiciji oziroma Ukrajini, potem pa hitro vzpostavi avtoportret Aleksandra Hemona kot individualca, nasprotnika kolektiva (in kolektivnega uživanja), predvsem pa zavzame distanco do mamine disciplinske domoljubne retorike, vere v socializem in zvestobe partiji, kar je v procesu odraščanja nekaj najbolj normalnega, čeprav se – vsaj pri fantih – ta upor praviloma bolj kristalizira v odnosu do očeta. Ki je bil veliko službeno odsoten, saj je delal na različnih celinah, domov prinašal denar in Hemonove na neki točki popeljal v višji srednji razred socialistične ekonomske lestvice.

Hemon je kot pisec dovolj rahločuten, da spozna svoje napake in prizna, da mami danes zavida občutek, "da je gradila nekaj večjega, plemenitost in čast, ki lahko spremljata to, da si del ljudskega prizadevanja". V prvem delu knjige se čuti avtorjeva osredotočenost na zahodnjaškega bralca, ki verjetno ne pozna detajlov in vsakodnevne folklore iz jugoslovanskega vsakdana, zato se tam proza zdi malce pretirano pojasnjevalna, "slovarska", ampak s selitvijo staršev v Kanado se v Hemonu sprostijo vse čustvene blokade in do konca knjige smo deležni čudovitega čustvenega pisanja na temo izseljenske izkušnje; ta je bila še posebej kruta do mame, ki je z izjemno študijskih let vse življenje preživela v Bosni.

Hemon zna sijajno artikulirati bolečino ob izgubi doma, identitete, domovine: "Če je bila Jugoslavija praksa, zasnovana na ideji, sta bila Bosna in Sarajevo dejanski prostor, kjer je živela, z vonjavami in sosedi ter določenim jezikom."

Ko Hemon piše o nostalgiji do domovine, katastrofi kot pripovednem elementu, glasbi in petju kot identiteti, pa o hrani kot vrednostnem sistemu in nosilki ideologije, ki ima veliko – skoraj vse? – z bolečino ob izselitvi, se približa Stefanu Zweigu in Včerajšnjemu svetu, kjer je veliki Avstrijec pisal o Evropi, destrukciji in izseljenstvu v nekem drugem času. Kakor koli obrnemo, je roman Moji starši pomemben prispevek v kanon literature o razseljenosti.