Z romaneskno formo se je prvič spopadel pred dobrim desetletjem – po tem, ko je leto dni vodil mednarodni programski sklop Evropske prestolnice kulture, ko je ta naslov nosil Maribor. Nastal je fantazijski roman Odpusti, ki ga je postavil v štajersko prestolnico, vanj pa umestil še hobotnico trinajstih posvečenih, ki obvladuje mesto. Če je ob pisanju romanesknega prvenca še izhajal iz predpostavke, da je romaneskna forma popolnoma drugačna lirski, sta se mu – glede na princip rabe jezika – začela ta dva književna prijema kasneje počasi zbliževati (vmes je napisal še poetičen in družbenokritičen roman Neverend), tako da ob rojstvu Ognja poudarja, da ne vidi več velike distinkcije med pesniško in prozno rabo jezika.

Njegov romaneskni opus je do določene mere lirski. V romanu Ogenj z izrazito lapidarnimi stavki razgrne vznemirljivo zgodbo nepozabne (a vendar pozabljene) štajerske kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Njeno ime se v tretjem Štegrovem romanu in njegovem prvem biografskem, ki to ni (pravzaprav gre za roman po motivih iz življenja Štefke Cobelj), ne pojavi niti enkrat. Protagonistka vselej nastopa kot "partizanka Zora". V romaneskno zgodbo vstopi kot deklica, ki se vsako jutro z bratom odpravi na Ptuj, v kilometre oddaljeno ljudsko šolo. Dekle iz trgovske katoliške družine, ki v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ponosno kljubuje sušam, recesiji, škodoželjnosti, slabim letinam, razvrednotenju kraljevega dinarja, povišanju carin na avstrijske in ogrske izdelke, rojem kobilic na poljih, peronospori v vinogradih in gotovemu bližnjemu koncu sveta. Hči nasilnega očeta, ki zna sovražiti dolžnike, sosede, nekristjane, nered in blatne čevlje v hiši, prav posebej pa zna sovražiti komuniste, in ki mu povojna komunistična oblast pobere vse, saj vse, kar je v dveh desetletjih nabral in v vojni obranil, pripada socialističnemu ljudstvu. In niti očetove bolezni ne omehčajo nove oblasti in seveda ni nobene možnosti, da katoliški kapitalist dobi nazaj kar koli, kar pripada ljudstvu.

Dekle, ki že kot petnajstletno dela kot trgovska vajenka, se uči strahu in pomena pričevanj o zasliševanjih, je že zelo zgodaj prepričano, da se bo odvrnilo od domače zatohlosti, da bodo imele njene geste vselej vonj po besedi "ne". Že nekaj romanesknih strani pozneje pred bralca stopi kot partizanka, ki med vojno živi v nenehnem zdaj in je zgolj za hip bolj živa od svojega telesa, ko doživi svojo edino ljubezen s partizanom Srno. A se hitro prelevi v borko z nevidno rano namesto obraza, ki jo spremlja pravzaprav do smrti, v žensko, ki človeka prestraši s svojo trdoto in strogostjo. Šteger, ki ga fascinirajo osebe, ki doživijo popolno realizacijo znotraj nekega obdobja, jo opiše kot ranjeno, izjemno zaprto osebo, ki ni imela nikoli ničesar, razen svoje revolucije: "Ni te strah, ker te je strah samo še Boga. A svojega boga si pustila v Muzeju revolucije." Podobo njenega življenja, ki je avtorju predstavljala tudi odbojno fascinacijo, predstavi kot metaforo vzpona in padca Jugoslavije.

Roman Ogenj je nekakšna freska časa, freska Ptuja in kolektivnega izbrisa, zanimiva freska revolucije, ki na koncu običajno požre svoje otroke. Avtor je v Pokrajinskem arhivu Maribor več let raziskoval osebno korespondenco in dnevniške zapiske Štefke Cobelj, pri čemer poudarja, da je bil njen jezik izjemno pust in puščoben, na trenutke se je pa v teh zapiskih vendarle nekaj zalesketalo. V Ognju se, nasprotno, lesketa nenehno, ko Šteger Štefkino zgodovinsko preteklost zaokrožuje v romaneskno sedanjost.

Doktorirala je iz umetnostne zgodovine in se na 223 trdo vezanih straneh svojega doktorata o baročnih religioznih slikarjih Straussih simbolno maščevala svojemu nasilnemu očetu za odločitve iz svojega otroštva, ko je padala na kolena, ga moledovala in objemala njegove hlačnice, pa se je bila kljub temu prisiljena vrniti iz meščanske šole še pred zaključnim šolanjem, čeprav si je želela ostati. Čeprav je brala časopis bolj gladko kot vsi drugi v vasi, celo bolj gladko kot župnik. Čeprav je ravnatelj očeta dvakrat klical na razgovor in ga prepričeval, da je takega talenta škoda. Oče jo je pač želel postaviti za prodajni pult, med trgovske predale in v skladišče. Kasneje ji je kljub vsemu uspelo stopiti po neuhojenih poteh – službovala je kot kustosinja in delovala tudi mednarodno kot predstavnica jugoslovanske kulture po svetu. A ironija usode je hotela, da jo je zgodovina popolnoma pozabila.

Štefka Cobelj je samosvoj zgodovinski lik, v katerem se je zvrstila vrsta prebojnih silnic, ki so prekinile anonimno delo banalne vzročnosti zgodovinske kontinuitete, prekinile sukcesijo časa. In roman Ogenj ni zgolj retrospektivna interpretacija zgodovinske osebnosti, saj preteklost zaokrožuje pravzaprav v "tukaj in zdaj", ko s serijo metaforičnih kronoloških zgostitev izpiše meseno podobo Štefke Cobelj v pisateljski absolutni sedanjosti. Šteger ustvarja romaneskno sedanjost skozi podobe ranjenega dekleta, ki je verjelo v revolucijo, se odreklo katoliški veri, se pridružilo partizanom in bilo trikrat obsojeno na smrt, čeprav usmrtitev ni bila nikoli izvedena. In roman odpira možnost, da se njena pozabljena zgodba s pomočjo vznemirljive književne (re)konstrukcije ponovno začne.