Kratek avtoričin uvod se nadaljuje s pismi Hansa Joachima Bonsacka, podpisanimi s psevdonimom Frank van Halen. Pisateljica pravi, da je v pismih posebna lepota, slutiti je klic duše nad prepadom časov. Stari znanec po duši, prijatelj ali sovražnik, tedaj se je nagibala k temu, da je vendarle prijatelj, je vstopil v njeno življenje. Tako kot dopisovalec je tudi sama sovražila Hitlerja in njegov režim, saj je ta iz množice razvijajočih se duš napravil mrtvo maso, uporabno za vojne namene. Njene knjige so v strankarskih knjižnicah postopoma prepovedali in večina del je v tistem času zato ostala neobjavljena. Režim je naznanjal omejevanje osebne svobode in hlapčevstvo duha. V tretjem rajhu je bila tedaj na obisku, vendar je zaradi drugačnega svetovnega nazora kaj kmalu ugotovila, da se mora vrniti domov, v Celje.

Frank van Halen v enem izmed pisem priznava, da je egocentričen, ima se za moderno silhueto človeka leta 1935, oboroženega z ironijo, hladom srca in konvencijami. Alma Karlin tedaj ni slutila, v kaj se bo razraslo to postavljanje jaza v središče vsega in neupoštevanje drugih ljudi. O njej in njeni ustvarjalnosti je sicer pisal spoštljivo, iskal je duhovno bližino, zavetje in čustveno zatočišče. Pisma so bila poetična, polna nežnosti in pravcati literarni biseri. Tudi naslovnici so se zdela čudovita, skoraj prelepa, kljub temu pa je predvidevala, da je njihov pisec človek, s katerim se težko živi.

Čez čas ji je duhovnik sporočil, kaj vse se mu je primerilo. Osumili so ga vohunstva, strpali v zapor in zatem v koncentracijsko taborišče. Zaradi vsega hudega se je s skokom skozi okno skušal ubiti, vendar ga smrt ni hotela odrešiti, samo noge si je polomil. Dolgo je okreval, posledice pa so bile, da je zatem hodil le s težavo. Daniel Alexander Frölich, zgodovinar in raziskovalec njegovega življenja in vnuk Bonsackove prve žene, je pozneje dvomil, da je bil v taborišču, ni mogel dokazati judovskih prednikov in, čeprav je bil vojak, ni verjel.

Kam neki bi se Frank van Halen v stiski mogel zateči? K daljni ženski, rešiteljici Almi Karlin, in upanju, ki ga je utelešala. Njena prijateljica, s katero je živela, slikarka Thea Schreiber-Gammelin, jo je opozorila, da je Frank človek, ki bi šel prek trupel. Alma Karlin pa si je kot humanistka ter plemenita in sočutna oseba začela močno prizadevati, da bi izgnanca rešila. Na vse konce in kraje je pošiljala pisma, iskala zveze pri vplivnih ljudeh in ga tik pred več izgoni uspela ohraniti v Celju. Kupovala mu je vozovnice za vlak in mrzlično iskala ustrezne dokumente. Za vse to je zapravila toliko denarja, da sta se s Theo komaj preživljali. Za begunca sta se celo toliko žrtvovali, da je prijateljica prodala svoj klavir, a van Halnu se taka požrtvovalnost ni zdela nič posebnega. Skrivaj je zahajal v kino in se zapletal z mladimi dekleti, Thei pa je tu in tam tudi kaj ukradel, kak dragocen spomin in ga brez predsodkov skušal prodati. Alma Karlin zaradi tega, kar naj bi doživel v preteklosti, nekako ni mogla zaropotati nad njim in mu očitati sebičnosti in samovoljnosti. Njena dobrosrčnost se je raztezala do skrajnosti. Stvarna je bila le glede smrti, ki je ves čas prežala na moškega, za katerega se je tako zavzela, čeprav so njeno prizadevanje spremljali vohuni in gestapo. Ko se je odločil, da mora zaradi nemoči in brezupa vsemu napraviti konec, se je z njegovo izbiro strinjala. Izpil je strup, toda smrt ni hotela priti niti tedaj.

V delu Daljna ženska individualizem prehaja v univerzalnost. Posameznikova usoda je vpeta v krizni čas bližajoče se druge svetovne vojne. Pisateljica je dobra opazovalka in poznavalka duševnosti, kljub nezavidljivemu položaju zmore tudi humor in ironijo. Van Halnovo razpoloženje se je nenehno spreminjalo, zdaj je bil gospodovalen in ošaben, zdaj čisto na tleh, zato je Thea Schreiber-Gammelin Almo vprašala:

"Kakšen pa je danes? Je rajhskancler ali zapornik?" Iz napuha uradniške osebe je praviloma zelo hitro padel v globine obupa izgnanca brez domovine.

Ko je neutolažljivo jokal, je imela Alma Karlin kljub pomilovanju neprijeten občutek, da takšen visokorasel moški, ki je bil nekoč baje oficir, celo pod vislicami ne bi smel jokati.

"V življenju je bila naloga vsakega človeka, da obvlada lastno usodo ali pa dovoli, da hrabro zdrsne v prepad. Mojim staromodnim pogledom ni ustrezalo, da bi ženska krojila usodo moškim. Te misli so verjetno izhajale iz dejstva, da je bil moj oče zelo pogumen oficir in človek."

V resnici pa Alma Karlin ni bila prav nič staromodna, temveč moderna, odločna, vztrajna in nadvse pogumna ženska. Ni bila samo daljna ženska, temveč pokončna in občudovanja vredna oseba, umetnica in popotnica, ki se je razdajala in v evropski kulturi zapustila globoko sled. Verjela je tudi v nadčutno ter iz vizij in sanj znala razbrati prihodnost. S Frankom van Halnom se je zgodilo natanko tako, kot so napovedala njena videnja.

Jerneja Jezernik, dolgoletna proučevalka in poznavalka opusa in literarne zapuščine Alme Karlin, je opravila pomembno delo. Knjigo Daljna ženska je dopolnila z natančnimi in informativno bogatimi opombami ter nam omogočila, da smo se seznanili s pisateljičino osebno izkušnjo, v kateri si je iskreno prizadevala pomagati človeku v stiski. Ali je bil ta nesrečnež tega vreden, pa je že druga in ne kdove kako lepa zgodba.

Iz oddajeS knjižnega trga.