Vasica Mala Starogradivka, ki leži na obrobju Doneškega bazena, pooseblja recentno naravo konflikta v regiji. Razmerja so, podobno kot v romanu Internat Serhija Žadana (Beletrina, 2024), težko določljiva, meglena, občasno celo absurdno zakomplicirana. Sergej in Paška sta dolgo časa nedefinirana, šele čez čas izvemo, da eden simpatizira z ukrajinskimi silami in drugi s separatisti. Prvi drugemu pravi prijatelj-sovražnik, ampak tudi ta zamera, tako se zdi, ni toliko plod stanja stvari v Ukrajini po letu 2014 kot posledica pubertetniškega izživljanja in vrstniškega nasilja. Postarana nergača zdaj sobivata v devastiranem okolju brez elektrike in druge infrastrukture; za silo vzdržujeta spoštljivo distanco. Kurkov poudarja mala dejanja vzajemne spoštljivosti in humanitarnosti, to je radikalno drugačno delo o vsakdanu v vojaško in politično konfliktnem okolju.

V tej vasi, "ki so jo zapustili Bog in ljudje", je vse prestavljeno in pomešano. Sergeja na primer skrbi točen čas, zato v paniki vlomi v Paškovo hišo, da bi navil stensko uro; Paška mu kontrira, češ da v tem svetu ni pomemben čas, temveč koledar! Sergej v nekem trenutku iz čistega dolgčasa zamenja hišne številke edinih dveh ulic (Leninova postane Ševčenkova in obratno), želi skratka pomešati že tako deregulirano in s tečajev sneto okolje. Absurdnost situacije "sive cone" lepo popiše tudi njegovo razmišljanje o Donbasu; nihče ne pripada ničemur, nihče ne sodi nikamor. Oblast, nekoč pokrajinska, je zdaj republiška, če pa si je tisti del pokrajine, ki je ostal v Ukrajini, za prestolnico izbral Mariupolj, to pomeni, da ni ne v republiki ne v državi; je na sivem območju, siva območja pa nimajo prestolnic.

Težko določljiv je tudi status Andreja Kurkova, v Leningradu rojenega ukrajinskega Rusa, ki piše in objavlja v ruščini. Mnogi ukrajinski umetniki, ki so se šolali ali živeli v Rusiji, se težko distancirajo od ruskega jezika in kulture. Kurkov je svoje romane doslej pisal v ruščini, toda hkrati poudarjal, da je ukrajinski pisatelj. In Sive čebele, v izvirniku objavljane leta 2018, lepo odražajo njegovo kritično distanco do Moskve. Če je prva polovica romana fokusirana na dve ulici v (namišljeni) Mali Starogradivki, drugi del postane kritični "potopis" nemirne regije okrog Krima, kamor se Sergej v strahu pred poginom odpravi s svojimi čebeljimi panji. Čebele namreč "ne razumejo, kaj je vojna", podobno kot Sergejeva hiša, ki sicer stoji na vojnem območju, "ne sodeluje v njej", povedano drugače, ne more imeti sovražnikov.

Krim ni le nevralgična in tragična točka ukrajinskega naroda, temveč tudi Tatarov, ki jih po ruski okupaciji znova izganjajo v diaspore. Tam Sergej najprej spozna medijsko manipuliranje z novicami, potem pa še pregon Tatarov. Vse je legitimno, "Putin ne laže". Kljub nezavidljivi situaciji se Sergeju najprej zdi, da je prispel v raj, v pravljico, kjer narava ne le služi človeku, temveč mu streže – "kjer sonce počaka, dokler človek ne konča svojih dnevnih opravil, in šele potem zaide". Sergeja vedno znova odnaša v fantazije in sanje, celo čebele postanejo prispodoba za resnični svet; najprej čebele in trote primerja z naravnimi pojavnimi oblikami in človeškim življenjem, potem začasni zaseg enega panja, ki ga zaseže ruski inšpektorat, interpretira kot rekrutiranje in služenje novim ruskim oblastem. Sergejeve čebele na Krimu morda uživajo v neokrnjeni naravi, toda ta (navidezna) svoboda ima svojo ceno, iz ruske preverbe se vrnejo sive, tuje, kontaminirane.