Osrednja nit pripovedi so seksualne avanture prvoosebnega pripovedovalca, ki pa se na neki točki sprevržejo v ljubezensko dramo. Pripovedovalec samega sebe opredeli kot “prevajalca iz dežele brez bleščeče zgodovine in s turobno sedanjostjo”, pri čemer nas ima, da bi Objeme norosti opredelili kot avtobiografsko izpoved, pa vendarle je knjiga veliko več kot to. V njej ne bomo našli samopoveličevalnega tona, ampak nasprotno, pasivnost, melanholijo, hrepenenjsko držo tistega, ki se izreka in čigar telo se odbija od teles mladih ljubimcev.

Brane Mozetič govori z družbenega roba, njegova preferenca so brezna, meje, norost, praznina, v okvirih tega pa tudi spraševanje o ljubezni, nedolžnosti, pripadanju itd. Dialektika je v njegovi knjigi ključna in se pojavlja na več ravneh. Mladi ljubimci, s katerimi se srečuje pripovedovalec, so prikriti geji, ki težko sprejemajo svojo spolno identiteto. Njihove psihoze se porajajo iz igranja dvojnih vlog. “Že res, vem, da si gej, a to še ne pomeni, da se me lahko dotikaš! Ti pa si se me dotaknil!” v prisotnosti drugih prevajalcev v prevajalski koloniji na pripovedovalca zavpije mladi Grk, s katerim sta se prejšnji večer ljubila. Pripovedovalec, užaljen, ponižan, se počuti kot“star peder, ki steguje kremplje po mladih fantih”. Toda čeprav se je njegov grški ljubimec postavil na drugi breg, imel naj bi punco, in ne glede na to, da je vsak večer prostovoljno prihajal v pripovedovalčevo sobo, vemo, da je pripovedovalec v superiornem položaju.

Ker pripovedovalec ima distanco do svojega jaza, ker se zaveda svojih šibkih točk, predvsem pa svojo spolno identiteto odkrito priznava, njegove jazovske pozicije ne moremo jemati kot naivno izpoved. Na nekaj mestih se vpraša, ali je do mladcev pokroviteljski, in očitno je, da zaradi samoizpraševanja ravno to ni. Čeprav se boji psihoze, ki jo poraja prikrivanje gejevske identitete, je do svojih fantov popustljiv, prizanesljiv. Opazujemo ga, kako trpi, ko si od ljubimcev bolj kot spolnosti želi bližine, poljubov, božanja. To je tudi njegov način zapolnjevanja praznine, ki jo nosi v sebi, še bolj pa si želi, da bi fante popeljal iz closeta. Blaga senca avtoritete, ki jo razprostira nad njimi, tako ni avtoriteta v klasičnem pomenu besede.

Knjiga se sicer dogaja po etapah, od ljubimca do ljubimca, z rahlimi stiki med posameznimi prizori in vmesnimi reminiscencami v preteklost. Kratke prebliske v otroštvo, za katere si želimo, da bi nekoliko bolj obtežili tekst, preplavljajo številni prizori ljubljenj. Brane Mozetič spretno in le z nekaj potezami izčrpa svoje junake, ki si“odpenjajo hlače, vse bolj rinejo v mednožje, /…/ potiskajo hlače niže, niže, /…/, prijemajo trdega tiča, /…/ jemljejo v usta glavico, ter se podajo na spuščanje in dviganje glave, /…/ z dlanjo objemajo moda, /…/.”

Že na prvi pogled je očitno, da so ti opisi precej tehnični, realistični, recimo že reistični. Kot da bi bilo treba način pisanja o seksu v slovenski literaturi na novo definirati, ga prečistiti, opisati skorajda tehnicistično, preden sestopi v kakršnokoli metafiziko.

Čeprav se Mozetiču ne uspe povsem izogniti nekaterim stereotipnim podobam, je očitno, da Objemi norosti prefinjeno preigravajo prostor med fikcijskostjo in realnostjo. Mlada fanta, ki živita v paradižu, sta, kot avtor navaja v opombi, replika na roman Tonyja Duverta L’Ile Atlantique / Atlantski otoki (1979), delo, ki ga pripovedovalec prevaja ali pa morda samo prebira v prevajalski koloniji, še bolj pa delujeta kot odgovor na potrošnjo teles, ki jih vidimo na ničevem sejmu; najprej pripovedovalec vstopi v gejevski klub, kjer potekajo precej brutalni skupinski obredi, nato pa še na sejem, kjer se mu v prvem krogu na primer ponuja Ismail iz Konga, ki je popolnoma gluh, pa vseeno močan, priden, zvest. Vse to za 9.500 evrov, do konca življenja.

Tovrstno novodobno suženjstvo pripovedovalec sublimno reflektira: “Ko sem vstopil v tretji krog, imenovan Onstranstvo, se mi je začelo jasniti, zakaj so na vabilu govorili o bolšjem sejmu, šlo je vendar za odpadni material, za vse tiste pribežnike, ki niso bili uporabni za nič pametnejšega. Morda so lahko uporabni za pedre, no, morda imajo še druge podobne sejme in jih ponujajo tudi strejtom, kdo bi vedel, seveda, saj morajo biti tudi ženske, tudi te so prebegnile preko meja edinega pravega sveta, da o otrocih sploh ne govorim, kakšno uporabnost so namenili šele njim ….”