Knjigovez Jereb ve o knjigah več, kot bi si ljudje mislili, čeprav je zanj popolno delo nenapisana knjiga. Belina listov namreč skriva najlepše neizrečene zgodbe in poezijo. Ko mu Dragutin Kavalina prinese v popravilo dragoceno knjigo, ki jo je njegov brat za ceno lastnega življenja rešil iz bombardirane knjižnice, knjigoveza začnejo obhajati moreče misli. "Nekateri si zapomnijo strahote zato, da jih znajo ponoviti. Zapisi lahko postanejo napajališče zla, kot da človeštvo ustvarja njegovo veličastno enciklopedijo."

Ta privlačna pripoved, ki se stopnjuje v nepričakovan fantastičen razplet, je ena impresivnejših zgodb v zbirki Libar. Spremljamo jo ob mislih prvoosebnega pripovedovalca, prvega v vrsti oseb, ki nam posredujejo zgodbo za zgodbo. To nenavadno množico subjektov med drugim sestavljajo šepetalka, ki je postala tehnološki presežek, umsko prizadeti Grigorij ter angela Zgvin in Jehuen. Neobičajnost teh likov je ena močnejših potez pričujoče zbirke. Cvetka Bevc, ki je že z mladinskim romanom Desetka pokazala sposobnost vživljanja v različne zanimivo zasnovane junake, na tem področju tudi tokrat ni razočarala. Jezik je pomembno sredstvo, s katerim avtorica Libarja izrisuje značaje svojih likov: vsak ima drugačen glas in že način, kako oseba pripoveduje zgodbo, pove veliko o njej.

Nasprotje modrujočega, razgledanega knjigoveza Adama Jereba je nemirni Ferdo v zgodbi Uniforma. Stavki so bolj skopi, živčnejši, ob čemer je skoraj nemogoče, da nas branje ne bi potegnilo v razpoloženje, kakršnega doživlja subjekt. To sta najpogosteje jeza in obup ob neuspešnem iskanju službe.

Po zanimivosti pripovedovanja v zbirki Libar najbolj izstopa Grigorij, zgodba, v kateri bralec doživlja svet skozi razmišljanje umsko prizadetega pripovedovalca. Tu skoraj ne gre brez asociacije na večkrat nagrajeno knjigo Marka Haddona Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, ki je med drugim postala uspešnica tudi zato, ker zre na svet iz perspektive, ki je bralci niso vajeni. Čeprav se Haddonov Christoper v marsičem razlikuje od Grigorija Cvetke Bevc, nam oba posredujeta zgodbo na presenetljiv in zgovoren način, ki širi okvirje in omogoča drugačno dojemanje sveta. Grigorij je edini junak v tej zbirki, ki bralcu kljub kratkosti zgodbe ne more prirasti k srcu, čeprav ga zaradi iskrenosti njegovega toka misli lahko od vseh likov spoznamo najbolje.

"Še meni ponudi cigareto. Nočem. Nočem! Fuj! Zadnjič sem po radiu slišal, da ti zaradi cigaret iz ust tako smrdi, da te nobena punca noče pogledati. Jaz pa hočem, da me katera pogleda. Točno vem, katera. Laura. Parfum bo za njo. Alfonzo se hvali, da on kadi kot zmešan, pa mu še nobena ni rekla kaj takega. Če bi jaz kadil, bi punco vsaj vprašal, ali jo moti. Alfonzo pravi, da tega ne smem, ker potem si začnejo punce izmišljevati. Vsak dan se moraš tuširati. Pa saj to je super! Mogoče se bom nekoč tuširal skupaj z Lauro. Zdrgnil ji bom hrbet, kot ga Herbi meni. Alfonzo me vpraša, za koga je parfum. Najprej mu nočem povedati, kar naj bo radoveden, ko mi da bombon, mu pa povem, da je za Lauro. Alfonzu se zdi, da je to lepo ime. Potem mu zašepetam na uho, tako da bo skrivnost ostala skrivnost. Lauri sem sam izbral ime. Alfonzo tudi nič ne razume! Hoče vedeti, kako ji je v resnici ime. Kot da je to važno. Zato mi je tako všeč tista pesem o Lauri. Zapojem. Alfonzo pravi, da je to dober štikelc. Ni štikelc, pesem je. On je že star, še bolj kot moj brat, zato je otročji in ne razume vsega. Še tega ne, da bom imel vse življenje samo Lauro rad. Tako kot je naš ati imel samo mojo mamo. Potem ko je umrla, ni nobene druge več pogledal. Zmeraj, kadar je bil nadelan, mi je to povedal. Včasih je ves dan sedel za mizo in mi govoril o mami pa še kake druge reči. Herbi je zmeraj znorel, če naju je zalotil. Kar tulil je, da naj mi ata rajši pove, da sem jaz kriv, ker je umrla. Ker imam tako široko glavo, da je njo pri porodu zato raztrgalo. Nimam široke glave. Nimam."

Posrečena je izbira imena Grigorij, povezanega z istoimenskim angelom varuhom. Zanimivo je, da so kamniti angeli varuhi, podobno kot gargojle, pogosto krasili gotsko arhitekturo in s kamnitimi očmi zrli dol na mimoidoče. Tako tudi Grigorij s svojega okna vsak dan opazuje ljubljeno Lauro, ko teče na avtobus. Otroška sreča, ki jo uživa ob tako majhnih rečeh, skorajda vzbuja zavist.

V nasprotju z Grigorijem angel iz Parabole o Zgvinu, ni le metaforičen, temveč dejanski angel smrti. Zgvinova želja, da bi izkusil človeško bolečino, ga vodi na nevarno pot, na kateri prevzema različna človeška telesa. Zgodba ima zato pet subjektov, ki nam z različnimi perspektivami razkrijejo, da je resnica drugačna, kot se zdi na prvi pogled. Angeli so hkrati lepi in strašni in takšna je na trenutke tudi Zgvinova govorica. Ko na primer opazuje starko, strto od sestrine smrti, njeno bolečino opisuje v grenko-sladki podobi zarodka, ki ji plava pod kožo.

Fantastičnost se pojavi le v prvi in zadnji zgodbi iz zbirke Libar. V preostalih zgodbah vlada kruta realnost gospodarske krize. Skoraj bi lahko rekli, da gre za obraze recesije. V zgodbah Uniforma, Šepetalka, Čistilec in Kamnolomec, ki že z naslovom nakazujejo poklice, se junaki prav borijo za to, da bi lahko delali tisto, v čemer so dobri, oziroma za službo, ki jim bo omogočala preživetje.

Kljub dobro napisanim zgodbam sem si ob branju zaželela, da se pisateljica ne bi toliko opirala na izvirnost, s katero je zgodba podana, in bi več vložila v fabulo. Pri nekaterih zgodbah je namreč sámo potovanje zanimivejše od njegovega cilja. Kljub temu pa je zbirka Cvetke Bevc Libar intrigantno branje, ob katerem lahko ob bogatem in prožnem jeziku uživamo v tem, da si svet ogledamo skozi celo zbirko različnih očal.

Brina Jamnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).