Ta drugačnost vsaj delno izvira iz dejstva, da se omenjena romana fokusirata na čas po izbrisu več kot 25.000 prebivalcev Republike Slovenije, medtem ko Baukov intenzivno diha že čas predtem – čeprav je sorazmerno kratek, je s štirimi precej različnimi osrednjimi liki vendarle dovolj široko in plastično izpisan, da spremeni optiko pripovedi. Toda čeprav Konec. Znova dobro pokaže usodne posledice, ki jih ima lahko delovanje birokratskih mehanizmov na posamezno življenje, se zdi, da se roman bolj kot na kritiko teh mehanizmov osredotoča na posameznika v nepredvidljivem in nedoumljivem, pogosto absurdnem, predvsem pa nepovratnem toku zgodovine. V tem, izrazito, a tudi stilsko, je tista drugačnost od obeh omenjenih knjig – in od slovenske tradicije sploh.

V romanu Dina Bauka veliko prej zaznamo odzven nekaterih avtorjev, rojenih na območju nekdanje Jugoslavije, recimo Albaharija, Hemona ali Jergovića. Tega, in svojih literarnih "sorodnikov" (med tistimi ožjimi nas ves čas spremlja Paul Auster), sploh ne skriva, kvečjemu nasprotno, saj jih pripoved izrecno navaja. V tem kontekstu je sicer treba dodati, da Baukova knjiga ne dosega kompleksnosti najbolj prepoznavnih del navedenih avtorjev: njena fragmentarnost, na primer, ni tista pluralnost resnic, ki plasti sporočilnost Austerjevih del, niti niso Baukovi junaki austerjanski iskalci identitet. Nastavki za to v romanu sicer so, a jih pripoved ne razvije, vsaj ne toliko, da bi protagoniste lahko resno označili za iskalce – za kaj takega so opisani premalo večplastno, preveč skopo, ponekod celo rahlo popreproščeno ali tipizirano: v Goranu komajda najdemo kaj več od tipa prepotentnega, skorumpiranega podjetnika, tudi Peter je v svojem luzerstvu skorajda premalo individualiziran, medtem ko je opis Mary, vsaj kolikor jo spoznamo skozi njeno pismo mami, s katerim se nam še najbolj približa, preveč neposreden in preprost, da bi pred nami lahko zaživela še kako drugače kot le uporna najstnica. S tega vidika se fragmentarnost, ki sicer veliko doda k razgibanosti in mikavnosti knjige, kaže tudi kot njena šibka stran. Bauk je namreč odličen v opisih okolja, dogajanja in interakcije med protagonisti, kjer zadihajo pristno, živo, z veliko mero empatičnosti, šibkejši pa je v plastenju pripovedi, torej v taki zastavitvi pripovedovanja, ki, na primer, situacijske orise likov poglablja s ključnimi detajli, zaradi katerih se – lahko tudi zgolj skozi fragmente – razvijejo v kompleksne like. Bauk ta primanjkljaj sicer popravi s pismi in s t. i. "spominskimi posnetki" ali SMS-i, s katerimi bralec lahko zapolni nujne vrzeli v zgodbi ali v predstavi protagonistov, a želeli bi si bolj prefinjenih pripovednih postopkov, pa čeprav raznolikost govorov in pogledov, ki jo uvajajo omenjeni pripovedni postopki, razgiba dinamiko pripovedi.
A četudi je vprašanje identitet protagonistov preveč shematizirano, je res, da knjiga Konec. Znova morda sploh nima pretenzij v tej smeri. Zdi se, da je njen fokus drugje, in takoj ko izhajamo iz te predpostavke, moramo priznati, da je Bauku uspelo napisati berljivo, dinamično in nekonvencionalno knjigo, ki jo ob presenetljivih zgodbenih obratih odlikuje poseben čustven naboj. Ta bi občasno lahko zdrsnil v kičasto nostalgijo ali patetiko – a se temu prepričljivo in presenetljivo dobro izogne. Fokus romana je namreč na vsem tistem, kar se ni zgodilo, a bi se lahko – če bi protagonisti v določenem trenutku ravnali drugače, kot so, če bi se odločali drugače in če tok zgodovine ne bi tekel drugam. V to prazno liso, v kar se ni zgodilo, drsijo vsak iz nekega svojega časa in prostora, pri tem pa poskušajo priti do konca skupne zgodbe, ki se je v nekem trenutku abruptno prekinila.
Za boljše razumevanje narave koncev, ki zaposlujejo Bauka v knjigi Konec. Znova, se zdi priročen citat iz knjige Doba genija Bruna Schulza, avtorja, ki ga roman izrecno omenja, nastopa pa tudi kot moto k Hemonovi knjigi Nowhere man – tam lahko preberemo, da ob običajnih dejstvih, urejenih v linearnem sosledju, obstajajo tudi "dogodki, ki nimajo svojega prostora v času," ker "so se zgodili prepozno, potem ko je bil že ves čas porazdeljen, razdeljen in podeljen." Prav tovrsten dogodek, torej dogodek, ki ni imel svojega prostora v času, je jasen zaključek zgodbe Denisa, Mary, Petra in Gorana. In, kot se zdi, da sugerira roman, sploh ne zaključek kot vseosmišljujoči princip – ampak zgolj kot sklep, kot nekakšna sklenitev kroga.
Takih koncev je v naših življenjih ogromno. Le da se v romanu zgodi preobrat, ki je zagotovo ena izmed njegovih najboljših dimenzij, predstavlja pa ga prav tisti odsotni dogodek, ki se je zgodil, ko je bil ves čas že porazdeljen, namreč: konec zgodbe protagonistov. Znova.

"Ko je v prazen prostor vstopila Mary, so bili tam že vsi trije: Denis, Peter in Goran. Denisa je spoznala takoj, bil je skoraj natanko tak, kot ji je ostal v spominu, morda kako leto starejši in nekoliko bolj resnega obraza (ob tej ugotovitvi so se ji v spominu zableščali njeni prvi sivi lasje, ki jih je opazila pred kratkim). Uniforma je seveda bodla v oči. Ni se ji zdel kot nekdo, ki bi jo nosil prostovoljno. Goran je bil očitno starejši, a ne tako drugačen, da ga ne bi prepoznala. Petra pa je spoznala zgolj zato, ker je bil edini logični tretji v tej družbi. Stali so tako kot na tisti vaji benda, ko jih je zadnjič slišala igrati. Vsak v enem od kotov namišljenega trikotnika, ki pa je bil tokrat manjši, njegove stranice so bile krajše od dolžine rok. Tišina, ki je vladala v praznem prostoru, se je zdela nenavadno glasna. Ko je Mary stopala proti njim, ji je v mislih še vedno odmevala melodija pesmi, ki so jo igrali takrat. Kot bi jo slišali tudi oni, so se, ko jim je prišla na korak blizu, ozrli. Pristopila je v tisto, kar se ni zgodilo. Kot v nekakšen zaključek. V krog."

Svetlana Slapšak v spremni besedi piše, da je Dinu Bauku "metafizičnost bliže kot realizem, nadrealizem bolj kot etnografizem, cirkularna pisava bolj kot narativni enajsterec." V romanu Konec. Znova bi sicer po mojem mnenju težko iskali sledi metafizike, vsekakor pa avtor spretno uporablja ne le nadrealistične, temveč vsakovrstne elemente iz diapazona literarnega ter z njimi ustvari tisto, kar se ni zgodilo – oziroma se je zgodilo drugače, kot bi se lahko. Bauk torej vehementno uporablja tisto, na kar naša literatura pogosto pozablja: res bogate možnosti fikcijskega fabuliranja. In pokaže, kako je iz neprijetnega, težkega, tudi travmatičnega – ter včasih že večkrat prežvekovanega – mogoče sestaviti svežo, razgibano, celo zabavno fikcijsko zgodbo, ki neobremenjeno, a brezkompromisno in vse prej kot naivno odseva tisto stvarno, ki jo dejansko živimo.
Tina Kozin; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).