Kmalu se jima rodi sin Evgen in pristno prijateljuje s sosedovo Heleno, ki ima morda od rojstva nekoliko okvarjen kolk. Roman je tridelen, v prvem so v ospredju Roža in njena pričakovanja ob poroki, tudi nekoliko nenavadno vedenje, saj se včasih zastrmi v nič in zato imajo prisotni občutek, da je nekam odplavala, da je njeno nenavadno vedenje posledica tistega, kar vidi v prihodnosti.

Že to, da je cel roman pričevanje njihove služkinje in pomočnice na posestvu Žalne, ta s svojim imenom napoveduje katastrofo, pa da je drugi del posvečen domačemu sinu Evgenu in tretji retorično in v argumentih spretni, kolerični in ekscentrični figuri rabina Lazarja, vse nam že na začetku daje slutiti, da se za družino in njene obiskovalce in prijatelje ne bo dobro končalo. Tudi zato, ker je v Šarotarjevem pripovednem opusu kar nekaj romanov in kratkih zgodb posvečenih njegovim prednikom, še natančneje, deportaciji soboških Judov v iztrebljevalno taborišče Auschwitz po madžarski zasedbi Prekmurja v času druge svetovne vojne. Temu delu zgodovine so namenjeni na primer roman Biljard v Dobrayu – tam nastopa Franc kot edini preživeli iz družine, ki je v ospredju tokratnega pisateljevega zanimanja. Ob koncu vojne, ko se je izvil delovnim taboriščem in obveznostim pri kopanju jarkov za vojsko, se pretika po Soboti, ki je polna malodušnih in dekadentnih madžarskih vojakov, poteka pa tudi živahna obveščevalna in protiokupacijska dejavnost, vse je pripravljeno na veliki finale, na veliki konec vojne. V Zvezdni karti Šarotar popisuje obdobje pred tem, ko se je v mirno meščansko življenje, ki so ga ogrožali le slabi plačniki in trgovska konkurenca, že začela zajedati slutnja vojne, o kateri so slišali po radiu, o bojiščih v Afriki in bombardiranju prestolnice države, Beograda.

Zgodbo o judovski družini in potem o njihovem zadnjem dušnem pastirju, rabinu Lazarju, pripoveduje priča, ki je vse dobro poznala in preživela. Žalna je nosilka zdrave kmečke logike, ki marsičesa ne razume povsem, vendar s svojo srčnostjo in intuicijo sluti, kaj tare družino, da je na vidiku usoda, ki se ji ni mogoče izogniti. V romanu je veliko več opisov krajine, nekakšnega nestrpnega pričakovanja, kot prave akcije, to prinesejo kvečjemu rabinovi ekscentrični prepiri z naključnimi mimoidočimi, kadar ga ravno zagrabi, ter potujoči mednarodni cirkus, ki naznanja, da se je nekje, v prebivalcem te ravničarske regije daljnih in nedoumljivih krajih, že začelo.

Zvezdna karta je roman, ki dopolnjuje in širi Šarotarjev obsežni in premišljeni, kakovostno visoko izenačeni del opusa. On je nosilec spomina na te kraje in dogodke v njih, podobno kot njegov rojak Feri Lainšček, samo da njega zanima bolj divja, poganska in arhaična plat zgodovine, zanimajo ga marginalci in mitske razsežnosti prostora, podobno kot njunega prleškega soseda Vlada Žabota, ki se je v svojih najbolj uspešnih in odmevnih delih posvetil slovanski mitologiji in vsemu, kar uhaja zapovedanemu krščanskemu. Šarotar se je osredotočil na mestni in judovski del prekmurske zgodovine, pri tem pa tudi sam pri pisanju prevzel počasen temperament reke, ki seka in se preliva skozi to krajino dobrih ljudi.

V Zvezdni karti je kar nekaj prebliskov, ki jih doživi večinoma ona, Roža, ko recimo zasluti neko usodnost v hotelu na poročno noč in odhiti na cesto v premajhni poročni obleki, premajhni zaradi naraščajočega trebuha, ki je to poroko očitno malo pospešil in katerega naraščanja pri pomerjanju pač niso mogli upoštevati. Roža sluti in vidi v prihodnost, vidi, pravi, kot na fotografiji in vidi, da ne more nič spremeniti, in ni jo strah vojne in ne lastne smrti; strah jo je le, da tudi njen sin vidi vse to in je zato prezgodaj odrasel, že starček, čeprav je še otrok. Vse strašljivo se ima še zgoditi, zato je Šarotarjev kompozicijsko spretno napisani roman o treh slikah, treh izsekih, od katerih ima vsak svojega nosilca, elegičen. Zaključi se s stavki, da »je bilo, kot bi vse bil že spomin, notranja predstava, ne več resnično«. Na ta način pred bralcem drsijo elegične krajine, čakanje na usodo, ki se je večinoma ne veselijo, še otroci ne. Vse to je faktografsko podprto in opremljeno s pisateljevimi pretežno krajinarskimi fotografijami, pri čemer je kar nekaj tudi urbanih krajin – soboška križišča, silosi ali rezervoarji za vodo – še več je zaraščenih in divjih, človeka osvobojenih zaraščenih interierjev. Mešanico literarnega in fotografskega potopisa je avtor že uporabil pri pisanju o tavanju in odkrivanju daljnih severnomorskih krajev, tam je melanholičen poprh in izpostavljenost vremenskim neprijetnostim tudi fotografsko dokumentiral.

Šarotar na zgodovino naslonjeno pisanje polni z dejstvi, Zvezdna karta je roman, ki gradi na raziskavi preteklosti, omenja gradnjo in dokončanje mostu ali, kadar gre za fantazijski in bralni svet mladostnika, na citatih iz takratnih ilustriranih revij za mladostnike – tam se kaže, kako velik je bil takrat svet, velik zaradi dolgih potovalnih časov in počasnosti potovanja, in kako se je odpiral otroški domišljiji in otežil potovanja trgovcem, ki so morali te razdalje premagovati. Mešanica preteklega, kolikor nam je dostopno, in osebne izkušnje je očarljiva, Šarotarjeva pisava pa v fazi zrele teže jezika in visoke slogovne artikulacije.

Iz oddaje S knjižnega trga.