To je bil tudi delovni naslov osrednjega zanimanja in osišča tega pisanja, Pier Paolo Pasolini je namreč tako želel poimenovati svoj roman, ki je potem leta 1992 izšel pod naslovom Nafta. Roman je fragmentaren, sestavljen iz časopisnih novic o mafijskih krogih in finančnih elitah, enkrat obdelanih in drugič citiranih, ki nekaterim navdušencem potrjujejo Pasolinijevo preroškost. V njem je na primer obravnavan Berlusconijev tesni sodelavec, obsojen v procesih proti Loži P2 in – da je ironija zgodovine še hujša – domnevni najditelj domnevno ukradenega in čudežno spet najdenega poglavja iz Nafte. Vendar filološka analiza ne daje enoznačne pritrditve avtorstva, poudarja Trevi.

Predvsem je Nafta mistična posoda, kot jo je v svojih prvih zapiskih iz zgodnjih sedemdesetih let poimenoval sam avtor. Hkrati je to zgodba predvsem o prigodah dveh literarnih likov, dveh Carlov, ki se čudežno spremenita v ženski. Ozračje misterijev, predvsem elevzinskega, s katerim se Trevijevo delo konča, ob siceršnjem sklicevanju na stare mite daje Nafti razsežnost, vredno Ovidovih Metamorfoz in podobnih protejskih zapisov. Kritika je ob izidu prizor, ko se eden od Carlov na javnem parkirišču nastavi za to prigodo posebej najetim dvajsetim testosteronsko krepkim mladcem, razlagala kot provokativno in promiskuitetno izkušnjo, poudarja Trevi, ki ob tem opozarja, da gre za iniciacijo na takšni opustošeni urbani krajini, po kakršnih se je, gnan s poželenjem, klatil tudi Pasolini in je bil na takšnem zapeljevanju tudi smrtno zaklan.

Trevi svoje na pol memoarsko, napol esejistično delo piše kot lov na zaklad, na vse skrito in zakodirano v Pasolinijevih osrednjih in ne popolnoma pojasnjenih delih, na primer po de Sadovem zgledu posnetem filmu s požrtijami in orgijami Salo ali Sto dvajset dni Sodome, ki je posvečen republiki Salo, kamor se je pod nemškim patronatom v zadnjih zemeljskih dneh zatekel Mussolini. Pogosta Trevijeva referenca je ob Nafti tudi roman in pozneje film Teorem o skrivnostnem tujcu, ki pride v zgleden meščanski dom in zapelje vse do zadnjega, potem pa odide. Trevi pri svojem brskanju po ostankih in jalovini, v knjigi je omenjenih več kritik in citatov predhodnih Pasolinijevih biografov, ni sam, obkrožen je z ekipo čudakov, ki sestavljajo Sklad Pasolini, ustanovo sredi Rima, ki jo vodi markantna in nekoliko avtodestruktivna matrona Laura Betti, ljubkovalno imenovana Norica. Bila je osrednja figura javnega življenja in je igrala tudi v Pasolinijevih filmih. Trevi popisuje njeno šefovstvo, ko se družba Pasolinijevih oboževalcev ob bulimiji, žaljivkah in naraščajoči konfliktnosti od nje počasi oddaljuje. Dovolj pisana druščina, da je Trevijevo pisanje o časih, ko so na vrh italijanske politike prihajali goljufi in mehki avtokrati tipa Berlusconi, zanimiv dokument o spremembah, napisan kot pričevanje in z distanco. Povolilnemu mačku ob Berlusconijevi prvi izvolitvi je na primer namenjeno celo poglavje.

Trevi torej gara na več strani: najprej piše o sebi kot o raziskovalcu Pasolinijeve Nafte, opisuje okolje, v katerem je delal, imena pa so zanimiva za ožji krog Pasolinijevih privržencev in za tiste, ki prežijo na pikantne anekdote iz sveta literarne inteligence. Drugič opisuje srečanja z bosanskim parom, ki pritegne rimsko buržujko in se grejo sadomazohistične igrice, to pa je Treviju samo odskočna deska za premislek o Pasolinijevi drži, kakor se kaže v pisavi. Hkrati piše tudi o sprejemu Pasolinijevega dela, in to poglobljeno in s sklicevanjem na referenčne tekste, popravlja nekatere interpretirane dele in opozarja na neskladnosti, vse pa faktično natančno, vendar bralcu prijazno, čeprav se nekatere opombe razlezejo čez nekaj strani. Ne nazadnje je v poglavjih, ki so posvečena gostovanjem in ozračju v Skladu Pasolini, tudi zgodba njegovega zorenja, popis prekinitve z ustanovo in še bolj z njeno vodjo.

Hkrati je to geneza zapiskov, kar je postopek, ki prezrcali zanimanje za Pasolinijeve pisateljske postopke. Nekaj zapisanega je torej knjiga, ki dopolnjuje, kar v Nafti manjka, je poskus rekonstrukcije tega monumentalnega dela, ki naj bi imelo okoli dva tisoč strani, a je s približno tretjino nameravanega obsega še vedno zajeten zalogaj, ki se ga bo kdo, opogumljen s Trevijevimi zapiski, morda lotil. Oziroma ga bodo tisti, ki so ga že prebrali, morda bolje razumeli.

Iz oddaje S knjižnega trga.