Roman Serafa s Šarhove 2 je, kot večina Filipčičevih dozdajšnjih del, ljubezensko pismo svojim lastnim preteklim dosežkom. Vse, kar razcepljeni pripovedovalec ustvarja v sedanjosti, se napaja iz njegovega nekdanjega dela, začenši s kultno radijsko igro Butnskala. Izmuzljivi pripovedni glasovi zvesto navajajo naslove iz avtorjeve bogate bibliografije tudi takrat, ko za to na videz ni pravega razloga oziroma motivacije; Filipčič pa zna tovrstne samovšečne zdrse spretno obrniti v svojo korist in jih pospremiti z avtoironičnimi komentarji. Pisanje ni zanj nič drugega kot igra; igra glasov, pripovednih mask, za katerimi se skrivajo izmišljene in resnične osebe, katerih imena bodo večinoma znali našteti le temeljiti poznavalci celotnega avtorjevega opusa in redki posvečeni. Ker že več let ustvarjajo skupaj, ker črpajo iz istega ustvarjalnega bazena, se v Filipčičevi prozi zgnetejo v eno samo, večglavo telo. Skozi roman se kot mantra ponavlja vprašanje, ki si ga zastavljajo pripovedovalčeve identitete: "Kdo si je koga izmislil? Sem si jaz izmislil tebe ali si si ti izmislil mene?"

Filipčičev alter ego je razcepljen na številne pripovedovalce z različnimi imeni, med katerimi izstopa glas njegovega igralskega kolega Marka Derganca, ki v romanu prevzema vlogo drugega naslovnega serafa. Oba sta gojenca Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, ki je glede na prejšnjo namembnost prostorov ohranila naziv Collegium seraphicum oziroma Serafinski kolegij. V angelski hierarhiji serafi slavijo ustvarjeno delo, nekako tako kot romaneskne identitete Serafov s Šarhove 2 slavijo Filipčičev opus. Za površinsko izmenjavo mask se skrivajo večna vprašanja, ki so tako ali drugače navzoča v vseh njegovih delih: kdo je umetnik, kaj je smisel umetnosti, predvsem pa kaj ostane, če umetnika odtujimo od njegove umetnosti, se pravi od njegovega umetniškega dela. Avtor vprašanja zastavlja, ne da bi pričakoval odgovore. Morda si jih niti ne želi. V Filipčičevem svetu so vprašanja retorične narave, odgovori, ki se pojavijo, če se pojavijo, pa so lakonični kot delfski orakelj. Protagonisti nikoli niso vrženi v brezizhoden položaj, ki bi jih prisilil v globljo refleksijo. Življenje razumejo kot igro, ki bo trajala, dokler je ne bodo vzeli resno. Zanimivo bi bilo videti, kakšne spremembe bi v tem primeru doživela Filipčičeva proza.

A Filipčič že dolgo ustvarja en in isti roman, eno in isto zgodbo. Nič čudnega torej, da so si tudi kritike njegovih del tako sumljivo podobne. Ko je prebrana še zadnja stran, ko je knjiga varno zložena na polico in nastopi čas za kratek razmislek, je ob takem delu težko priti do posebno drugačnih zaključkov od pričakovanih. S to razliko, da Serafa s Šarhove 2 vendarle vsebujeta majhen, a pomemben družbenokritični podton, ko pripovedovalci spregovorijo o višini pokojnin in večni dostopnosti na trgu dela, o zadolženosti in delu na črno za drobiž, s katerim je kljub vsemu mogoče plačati kakšno položnico. "Kdo smo bili in kdo smo zdaj," se sprašuje eden izmed junakov in nato na vprašanje, namenjeno tudi avtorju, 'zakaj se zmeraj vračaš v preteklost', odgovarja: "Zato, ker je preteklost zmeraj v sedanjosti."

Za Filipčiča je preteklost podoba izgubljenega raja, morda tudi izgubljene kreativne moči. Njegovo pisanje zadnjih let je še najbolj podobno nostalgičnemu brskanju po starih fotografskih albumih - prizor, ki je hkrati žalosten, lep in tudi nadležen, če se predolgo vleče. Občutki se tako zmeraj znova strnejo v eno in isto ambivalentno misel: da so teksti Emila Filipčiča prepričevanje prepričanih, vendar to ni nujno slabo. Gre za tisti v romanu večkrat evocirani "užitek v ponavljanju", v preigravanju prepoznavnega, v katerem se človek počuti varnega.

File je zabavno zgovoren in zgovorno zabaven pripovedovalec resnično neresničnih zgodb, ob katerih je težko ostati resen. Je eden redkih slovenskih avtorjev s tako izrazitim smislom za neobremenjeno literarno eksperimentiranje. Ne boji se besednih iger ali absurda in niti ostre avtoironije. Pravzaprav je najboljši kritik Emila Filipčiča prav Emil Filipčič sam. Dovolj dobro pozna prednosti in slabosti svoje proze, da jih lahko v besedilih parodira, čeprav ni nujno, da jih s tem tudi reflektira. Na nekem mestu v romanu zapiše: "To se mi zdi traparija, da te kritizirajo, ker pišeš spomine. O čem pa naj človek piše? Saj ima spomin in spomina noče izgubit."

Filipčičeva proza nima ne pretenzije ne želje po spreminjanju sveta, kaj šele sebe. Gre za varianto igre "vzemi ali pusti", pri kateri bodo nepoznavalci njenih pravil ostali pred vrati. Tako kot vsi, ki literaturo jemljejo preresno.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).