Patty in Walter Berglund imata na ameriškem Srednjem zahodu na videz popolno življenje srečnega urbanega para. Ona je prikupna in prijazna do vseh (razen do sebe), tako rekoč popolna gospodinja, on je prijazen mož in uspešen pravnik z okoljevarstvenimi nagnjenji, imata otroka Jessico in Joeyja, lepo hišo v cvetoči soseski ...

A nekaj ni čisto prav, opažajo zvedavi sosedje. In njihovi sumi se potrdijo, ko se začnejo krhati odnosi znotraj družine - povod je to, da se najstniški Joey zaplete v razmerje s sosedovo hčerjo Connie, kar na sina pretirano navezani Patty nikakor ni po godu - in tudi odnosi družine z okolico (Patty sosedu celo prereže gume), zato se odselijo v Washington.

Vse to preberemo na prvih 26 straneh novega romana Jonathana Franzna Freedom (Svoboda). Romana, ki ga je svetovna književna javnost morala čakati skoraj desetletje (Franzen je med nastajanjem knjige govoril, da bije "gverilsko bojno") - njegovi prelomni in kritiško opevani Popravki, roman, nagrajen z ameriško narodno knjižno nagrado in eno del v ožjem izboru za pulitzerja, so izšli leta 2001.

Tako kot Popravki je Freedom zajeten roman o ameriški družini. In tako kot Popravki je Freedom veliko več kot le roman o ameriški družini, je tudi roman o ameriški družbi, ki je ujeta v lastne strahove. Pa ne le tiste z "osi smrti" Busha in druščine (Franzen ne skriva svojih liberalnih nagnjenj), ampak tudi v strahove pred lastnimi neuspehi, pred neizživetimi fantazijami in zavedanjem o svojih napakah. Da, naslov je, kot je tudi avtor sam namignil, precej ironičen.

Njegovi liki, čeprav so na videz svobodni, v svobodi, ki jim jo ponuja materialna preskrbljenost in življenje v državi, (na videz) zavezani uresničevanju državljanskih svoboščin, ne morejo uživati. Ko otroka odrasteta in v njenem življenju zazeva praznina, Patty postane depresivna, zazna "bolj splošno svobodo, za katero je čutila, da jo ubija, a se je je še naprej oklepala". Postane "globoko nesrečna oseba".

Prav napakam se v enem delu knjige posveti Patty Berglund v obliki avtobiografije, katere pisanje ji je predlagala terapevtka. Tu se razkrije zapleten ljubezenski trikotnik med Patty, nekdanjo košarkarico, ki jo je poškoba ustavila na poti proti vrhu, privlačnim rockerjem Richardom Katzom in njegovim sostanovalcem, "piflarskim", a dobrim Walterjem Berglundom. Že iz Pattyjinega priimka je jasno, koga je izbrala na koncu oziroma na začetku. Kajti trikotnik se začne razpletati šele v srednjih letih glavnih treh akterjev. Pomemben je tudi del romana, v katerem v glavni vlogi nastopa Walterjev in Pattyjin sin Joey, kljub mladosti ujet v svoje odločitve in v zvezo s Connie, ki je nikakor ne more prekiniti ...

Freedom je kljub strahospoštovanja vredni dolžini - v izvirniku se razteza na 562 straneh - roman, ki ga je užitek brati, morda bi lahko v negativnem smislu izpostavili le Walterjeva razpredanja o njegovih okoljevarstvenih nagnjenjih in prenaseljevanju planeta (številni kritiki Franznu očitajo, da je v knjigo vključil preveč lastnega nergaštva).

"Freedom nikakor ni popolna knjiga ... Najbolj očitno je to, da tečnoba Franzen - prezirljiv je do Twitterja, štirikolesnikov 'ATV' in šablonskih naselij vrstnih hiš - sem ter tja zasenči Franzna, umetnika. Včasih je težko reči, ali so avtor ali njegovi liki tisti, ki nergajo o potrošništvu, krvoločnosti ameriških domačih mačk (umorijo okrog milijardo ptic pevk na leto) in moteče navade mlajše generacije, ki nosi japonke ..." je zapisal Sam Anderson v recenziji v reviji New York Magazine. Sklenil je: "A če je tečnoba motor, ki poganja Franznovo umetnost, sem brez težav pripravljen potrpeti nekaj dolgoveznih govorov. To, da mi gre sitni manipulativni Franzen malo na živce, je, pravzaprav, priznanje življenja njegovih likov, ki so tako resnični, da si na vse pretege želim, da jih pusti pri miru in jih osvobodi."

Je pa Franznu spet uspela briljantna pripoved, ki je ogledalo ameriške družbe v sodobnosti, in delo, ki da bralcu misliti o odločitvah, ki jih je že sprejel in jih bo v nadaljevanju življenja najverjetneje moral sprejeti. Sprehodi se od najstniškega poželenja do kompromisov srednjih let, cene nenadzorovane rasti predmestij in bremena oblasti ... Nenehno bijemo vojne, smo pohlepni in egoistični, neizmerno obremenjujemo planet, na katerem živimo, a še najbolj okrutni smo do ljudi, ki naj bi jih ljubili, ob branju ugotavlja Connie Ogle v Miami Herald. Pravzaprav preseneča razplet, v katerem Franzen le prizna, da v njem še tli kanček upanja. Pa čeprav živimo v svetu, v katerem je zelo veliko zelo narobe ("Mislim, da je iPod pravi obraz republikanske politike," pripomni lik v knjigi).

In poleg aktualne tematike, privlačne širšemu krogu bralstva, bo k uspešnosti knjige gotovo pripomogla tudi medijska odmevnost, ki roman spremlja že iz časa pred izidom. Kot "mojstrovino" ga je v svoj knjižni krožek uvrstila Oprah Winfrey, na počitnicah pa naj bi jo prebral predsednik Obama (tudi njegovo ime se pojavi v knjigi, in sicer v obliki napisa na nalepki na odbijaču) in jo označil za "odlično". Nekatera kritiška mnenja vam predstavljamo v citatih ob prispevku. Pa še zanimivost: v knjigi si je bežno omembo prislužila tudi Slovenija, ki je Franznu morda ostala v spominu po letošnjem obisku v Ljubljani, svetovni prestolnici knjige.