Najnovejše delo Murakamija, "večnega kandidata" za Nobelovo nagrado, "Brezbarvni Cukuru Tazaki in njegova leta romanja", bo brez dvoma svetovna uspešnica. Tega se ne da sklepati zgolj iz podatka, da je bilo ob izidu natisnjenih milijon izvodov, in to brez prevodov v jezike največjih svetovnih trgov, temveč iz preprostega dejstva, da mu je uspelo preslikati razširjeno (vedno bolj?) počutje sodobne družbe in obenem odpreti pomembna vprašanja identitete, življenjskih odločitev in pomena ljudi enih za druge.

Murakami se v tudi zadnjem delu namreč zateka k njemu ljubim tematikam, ki so tako zaznamovale že njegova prejšnja dela, in sicer odtujenosti, osamljenosti, iskanju in tisti tihi bolečini, ki v življenju preraste v nekakšen posameznikov osebni soundtrack, pesem, ki se skozi življenje periodično pojavlja in ne dopusti, da pozabiš. Ravno ta vztrajni spomin in moč, oziroma bolje rečeno, breme, ki ga nosi s seboj, je povezujoči motiv Brezbarvnega Cukuruja Tazakija in njegovih let romanja. "Škatlo spominov lahko zapreš, ne moreš pa prikriti zgodovine," nas opominja v knjigi večkrat ponovljena misel.

Nerazumljiva, nenadomestljiva izguba
Nerazrešene stvari iz preteklosti se vlečejo za teboj in te spotikajo, ne glede na to, koliko se trudiš pozabiti, opozarja Murakami. V primeru Cukuruja Tazakija ta nerazrešenost izvira iz njegovih študentskih let, ko nenadoma in popolnoma nerazumljivo izgubi štiri najboljše prijatelje. Ne gre za običajno prijateljstvo. V srednji šoli je z dvema prijateljema in dvema prijateljicama stkal tako močno vez, da so bili leta "skupnost nemotene harmonije". Zato ni presenetljivo, da je zaradi njihove odločitve, da z njim čez noč pretrgajo vse stike, in to brez sleherne razlage, v drugem letniku študija pri dvajsetih letih pol leta preživel na robu samomora.

Cukuru se je že v času te "skupnosti nemotene harmonije" počutil brezbarvnega. Vsi drugi člani skupine imajo namreč v priimkih ideogram, ki pomeni posamezno barvo. Tako je bil ob Rdečem, Modrem, Črni in Beli Cukuru edini brez barve v imenu, tako pa se je tudi počutil. In ta občutek lastne nepomembnosti, povprečnosti, nezanimivosti ga spremlja skozi celo življenje, z roko v roki z neusmiljenim spominom na nenadomestljivo izgubo. Minevanje, na katerega nimaš vpliva, je nekaj, s čimer se je moral Cukuru sprijazniti.

Liszt ne pusti pozabiti
Ko je v študentskih letih končno zgradil tesno prijateljstvo z mlajšim Haido, je nekega dne tudi on brez obrazložitve in zunaj Cukurujevega dometa izginil. Za njim je ostal le Franz Liszt in njegova kompozicija Leta romanja, ki se periodično vrti. In ne pusti pozabiti. Ni čudno, da se počuti Cukuru tako doma na železniških postajah, ki jih kot inženir tudi oblikuje. Mar niso ravno te najprimernejši kraj za opazovanje ljudi, kako prihajajo in odhajajo? Pomen postaj pa se lahko preslika tudi na ljubezensko razmerje. „Če nekje ne obstaja železniška postaja, vlak na tem mestu ne more ustaviti. Kar moram jaz storiti, je, da si v svoji glavi zamislim to postajo in ji dam konkretno obliko in barvo. To je prvo. Morebitne pomanjkljivosti se lahko pozneje popravijo. To pa je nekaj, kar jaz stalno počnem,“ je dejal Cukuru.

Ljudje drug drugim prizadenemo najhujše rane, govori Murakami, lahko pa drug za drugega postanemo tudi razlog, da rane končno prebolimo. Čeprav se je Cukuru z izgubo iz mladosti na videz sprijaznil, v kar verjame tudi sam, ga je zaljubljenost v Saro, za katero snuje popolnoma novo železniško postajo, prisilila, da se sooči z lastno preteklostjo, če želi pri 36 letih zgraditi zdrav odnos. Tako se začne njegovo iskanje razloga za dejanje prijateljev pred 16 leti, njegovo romanje k samemu sebi.

Repetitivnost motivov in slogov
Murakami tudi z zadnjim delom hodi po tanki črti očitkov o ponavljajočih se motivih in tematikah. Navsezadnje je krhkost medčloveških odnosov in (pogosto brezupno) iskanje sočloveka nit, ki se vleče tudi skozi "Pleši, pleši, pleši", "Norveški gozd" ali "1Q84". Avtor uporabi pri tem tudi podobna orodja. Tu so spet zamegljeni prehodi iz sanj v resničnost in obratno ter glasbene reference, vse od Elvisa Presleyja do prej omenjenega Liszta. Kar so njegova Leta romanja v Brezbarvnem Cukuruju Tazakiju, sta Waltz for Debbie Billa Evansa v Norveškem gozdu ali Sinfonietta Leoša Janáčka v 1Q84.

A tematsko in slogovno repetitivnost Murakamiju ob njegovi spretnosti z jezikom le stežka zamerimo. "Bež skodelica za kavo je bila ročne izdelave. Ročica je bila izkrivljena in čudnega videza. A bila je lahka in pristna na dotik. Kot neka intimna šala, ki je razumljiva le med člani ene družine," je en od murakamijevskih opisov, ki polnijo strani Brezbarvnega Cukuruja Tazakija. Ob tem velja morda izpostaviti tudi tarantinovski moment dela. Že sama imena prijateljev iz "skupnosti nemotene harmonije" spominjajo na Stekle pse, tipično tarantinovska pa je tudi scena, ko Cukuru z dvema sodelavcema polurni premor za malico porabi za pogovor o razlogih, zakaj se nekateri ljudje rodijo s šestim prstom na roki.

Vsi smo Cukuru Tazaki
V času, ko postajata odtujenost in osamljenost prevladujoči motiv tudi popolnoma realnih življenj ljudi po vsem svetu, ni dvoma, da bo Brezbarvni Cukuru Tazaki naletel na široko razumevajoč odziv. Da ima lahko misel o brezuspešnem in ovirajočem bežanju pred lastno preteklostjo tudi neko popolnoma drugo razsežnost, recimo na ravni zgodovinskega spomina narodov in njihovega soočanja s svojimi dejanji, pa je znak, da smo Cukuruji Tazakiji v takšni ali drugačni obliki pravzaprav vsi. „Škatlo spominov lahko zapreš, ne moreš pa prikriti zgodovine.“