Njihove strasti raziskuje v vseh pojavnostih, pri čemer ljubezen pojmuje široko in je ne zamejuje v okvire romantičnih odnosov. Zgodbe žensk zapisuje iz osebnega vzgiba zanimanja za posebne ženske, ki so jo v življenju, kot piše, marsičesa naučile, še najbolj pa, "da ni treba živeti kot vsi". Kljub različnim področjem dela in obdobjem, v katerem so živele, imajo marsikaj skupnega – predvsem to, da so želele živeti svobodno in se ne uklanjati družbenim normam.

V zadnjih letih smo priče porastu knjig, ki poudarjajo vlogo žensk, ki so tako ali drugače zaznamovale zgodovino, medtem ko je ta nanje prepogosto pozabila. Avtorice tovrstnih knjig, tako tujih kot domačih, feminističen koncept pisanja ženske zgodovine, popisovanja t. i. "njene zgodbe" običajno razumejo kot premišljevanje o zgodovini iz ženske perspektive, pri čemer stavijo predvsem na odkrivanje zgodb, ki so bile v preteklosti bodisi prezrte ali pa namenoma zamolčane. Pri tovrstnih portretno-biografskih zapisih v ospredje prihajajo uspehi – profesionalni, politični in umetniški dosežki žensk, pogosto pa se pozablja na njihovo osebno življenje. Kot da bi bilo poudarjanje njihovih ranljivosti, pa tudi užitkov in z njimi povezanih zmot ter razočaranj, še vedno do neke mere razumljeno kot sramotno in bi zato lahko ogrozilo njihovo težko priborjeno simbolno mesto v zgodovini.

Irena Štaudohar je, nasprotno, v maniri predpostavke, da je osebno politično, raziskala ravno tiste točke prešitja, na katerih se stikajo raznovrstni svetovi življenj žensk, in sledi tezi, da so bile ženske, o katerih piše, močne prav zato, ker so si dovolile biti občutljive. "Danes se namreč zdi skorajda bogokletno pisati in premišljevati o tem, da nas ne oblikujejo le okolica, pamet in talenti, temveč tudi strasti in ljubezni. V sodobnem svetu, v katerem si želimo užitke brez čustev, odnose brez bolečin in intimnost brez tveganja, se zdi ljubezen vedno bolj ogrožena," piše.

V uvodnih poglavjih avtorica pojasni, katera vprašanja so jo pri raziskovanju življenj žensk iz zbirke še najbolj gnala, in tako vzpostavi osnovne koordinate zapisov, ki v knjigi sledijo. Zanima jo, kako izbrane ženske razumejo ljubezen in do kolikšne mere so se ji v življenju prepustile. Sprašuje se, o kom sanjarijo, kateri romantični ideali so pri ženskah v določenih zgodovinskih obdobjih prednjačili, kako je na njih vplivala literatura in pozneje pa filmi in kako jih je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenil feminizem. V zadnjem delu uvoda poudari tisto, kar sama razume kot največji moči v življenju žensk – samozavest in samospoštovanje.

V nadaljevanju se vrstijo zgodbe sedemnajstih žensk, ki v slogu pripovedovanja ne sledijo neki vzorčnosti. Avtorica se vsake izmed njih loteva na samosvoj način, ki odslikava osebno zvedavost in mojstrski žurnalizem, za katerim stoji obsežno raziskovanje o vsaki posameznici, ki ji je v knjigi namenila poglavje. Osrednja nit, ki poglavja veže, bi bili lahko odločilni odnosi v njihovih življenjih – najsi gre za odnos do ustvarjanja pri pisateljici Diani Anthill, za ljubezen do mode dolgoletne urednice Voguea Diane Vreeland ali pa za to, kakšen vpliv je na ameriško pisko in režiserko Noro Ephron imela ločitev. Avtorica se ne izognila niti tragičnim zasukom v življenjih svojih junakinj, ob vsem tem pa ugotavlja, kako so tovrstne izkušnje vplivale na njihovo ustvarjanje. Tako denimo opiše nesrečno ljubezen Hanne Arendt ali pa naslovi odločitev Doris Lessing, da zavoljo iskanja svobode zapusti dva otroka in se iz takratne Južne Rodezije – današnjega Zimbabveja – preseli v London.

Irena Štaudohar v knjigi Kaj hoče ženska? mestoma piše tudi iz prvoosebne perspektive. Tu in tam pojasni, kaj je tisto, kar jo je pri določeni ženski pritegnilo ali kje in kako je zanjo izvedela, ter občasno zaide v osebno digresijo o tej ali oni temi, vendar nikdar za predolgo. Na ta način, poleg uvodnih poglavij, vzpostavlja oseben odnos do žensk, o katerih piše, in se jim poklanja z nevsiljivimi refleksijami o tem, kaj se je o njih naučila.

Iz oddaje S knjižnega trga.