Zgodovinska Berenika je ostala brez darovanega pramena, saj naj bi lasje iz svetišča izginili, pesnikova pa vozi stoletja, celo tisočletja, da prepelje pesnika prek njegovih tegob.

In kakšne so pesnikove tegobe? V 3. pesmi pesnik potarna: "trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija." Tudi 4. pesem se začne s tarnanjem: "včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone." Prav tako so pomenljivi verzi iz naslednje pesmi z naslovom Dan, ko je Goethe stopil na bananin olupek: "nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo." Navedki so lahko iztočnice v pesnikov svet, v katerem prevladuje osnovno občutje, ki je nenehno preverjanje samega sebe in pozorno bdenje nad lastnim izrazom.

Pesnik, ki ima za seboj zgledno število zbirk in ostalih knjig, vrsto nagrad, nastopov, gostovanj in pobud za mednarodna srečanja ustvarjalcev, se znajde v zagati, ko mu niti avtokritičnost ne pomaga. Docela evidenten glede svoje zagate je v 2. pesmi, ki jo uvajajo vrstice: "že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic." Glede na pesnikovo strukturiranje s pripovedjo obremenjenih pesmi, v katerih se prispodobe zlahka nadomeščajo s podobami, prapodobami in podobnim, je treba opozoriti na tako imenovano nadrealistično vezavo. Kaj to pomeni? Pomeni zgolj to, da je vsak samostalnik vezljiv z vsakim pridevnikom in tudi nasprotno.

V tovrstnem sklepalnem nizu Berenika pripelje do parkirišča, na katerem se Tomaž Šalamun posipa s pepelom, ko jadikuje nad usodo dreves, ki so morala biti posekana, da je nastal papir, na katerem so natisnjene njegove pesmi, ki jih tako ali drugače nihče ne razume ali jemlje resno ali sploh povoha. Ustvarjalnost je pač postopek, v katerem so izdelki povsem odveč, nezaželeni, celo žaljivi do ustvarjanja samega, do izumljanja vedno nečesa novega, še ne upesnjenega. Ko pesnik, ki je ustvarjalec že po opredelitvi, trči do tovrstnih znamenj, ki vodijo na parkirišče zgodovine, obstane, zastane, nemara obmolkne. A pesnik je vztrajen, vajen izpovedovanja, obseden od pesnjenja in sporočanja svojih spevnosti na papirju, v zbirkah, v antologijah, učbenikih.

Proti koncu zbirke je pesem, ki ima naslov P. S.: Mavrica breztežnosti, v njej pa verzi: "Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah." Pesnik sporoča, da je za pesem, ki je vredna tega imena, potrebno piljenje, dopesnjevanje, a hkrati mora dopuščati zlome smisla, puščati razlome sporočanja.

Iztok Osojnik skozi celotno zbirko Berenikin moped dopoveduje, da sta ustvarjanje in igra oziroma igrarije par, dvojica z zavezo, ki zagotavlja kar najmanj polizdelkov, izdelkov in produktov z dodano vrednostjo. Ne, ustvarjanje se potrjuje zgolj in samo z izvirnostjo, unikatnostjo. Le tako se namreč razpira široka cesta ustvarjalnosti, po kateri Berenika goni svoj moped in lovi ravnovesje, da ne zleti s ceste. Če pa že, jo počaka pesnik z vsaj drugorazrednim presenečenjem, ki je deloma zasedeno parkirišče. In če še to ni dovolj, jo popelje do naslednje črpalke za gorivo, kjer se zmočita za nadaljnje vožnje ...

Iz oddaje S knjižnega trga.