Ta je svetovni bestselerski trg pred štirimi leti okužila s patetično mučno knjižno izpovedjo Divja. K sreči ni edina razlika med omenjenima besediloma ta, da je zabluzena nimfomanka in narkomanka, ki sežiga knjige, pešačila po Pacifiški gorski pešpoti, kultivirani in načitani prevajalec in pisec Jakob J. Kenda pa po njeni daljni, vzhodni celinski vzporednici, torej po Apalaški poti. Zrel, značajsko dodelan, družinsko situiran in svetovljanski moški se na dolgo hojo ne odpravi v iskanju kakšnega odločilnega zrelostnega premika in mentalne higiene, temveč zaradi poti same, zaradi užitka in izziva hoje, prvinske radovednosti, tako zaradi narave kot človeških stikov. Kar tudi učinkovito opredeli v svoji trdni, nepretenciozni pisavi ter za povrh ilustrira še marsikaj, kar kaže in označuje današnjo Ameriko.

Že res, morda so prav srž hoje, napori, samota, ne nazadnje odsotnost žene in otrok, neljubi dogodki in značilnosti v smislu pohodniškega popotništva botrovali občasnemu popuščanju visoke ravni besedila. Sentimentalno izčiščevanje in kalupiranje odnosov, sploh ljubezenskih. Te šibkosti se kažejo predvsem v dialogih, ki niso močna plat Apalaške poti in dostikrat zvenijo prisiljeno in igračkasto. Poleg tega je moteče, vsaj meni kot izpričanemu pešaškemu navdušencu in praktiku, kako rado se omenja tehnikalije opreme in športno-tekmovalne popadke. Vendar, dodajam, to še zdaleč ne prevlada. Kenda je hodec, ki sicer šteje kilometre tako pred sabo kot za sabo, vendar ima odprte oči, zdrave zaznave, občutek za prostranost in divjino – konec koncev pa je tudi dovolj star (44 let), da si upravičeno dovoljuje tudi presojati, spregovoriti kritično in kdaj pa kdaj očetovsko. Tako takrat, ko srečuje druge pohodnike ali se tesneje zbližuje z njimi, kot takrat, ko poroča o urbanizirani postindustrijski Ameriki z njenimi skrenitvami in boleznimi. Sploh problem mamil omenja tako pogosto, da že meji na obsedenost.

Sorodna novica "Želel sem si, da me malo pretrese, da bom moral preobrniti vse v svoji glavi"

Hrbtenica tega potopisa pa je vendarle narava, pot in gibanje po njej. Prepešačiti 3500 kilometrov in ob tem premagati 142 kilometrov višinskih razlik je spoštovanja vreden popotniški podvig. Žal pa Kenda nikjer ne vpraša, ali je institucionaliziranje pohodniških steza res pravi način za spodbujanje naravnejših, čistejših metod premikanja. Nabiranje trofej z osvajanjem slavnih pešpoti ni prepričljiv dokaz svobodomiselnosti in neodvisnega duha. Eno je šport, drugo je način življenja. Toda pisec nima slabih namenov in zato je v veliki meri razburljivo in lepo hoditi z njim. In, končno: potopis Apalaška pot je prijetno pretočen v kultiviranem jeziku in slogu, ki so mu literarne ambicije ne le v okras, temveč tudi v obogatitev.

Iz oddaje S knjižnega trga