Avtor v dveh točkah opredeljuje "dvoje osnovnih dejstev življenja v sodobnosti", ki jih mora upoštevati vsak umetnik: prvič, razdrobljen prostor sodobne civilizacije, kjer obstajajo samo razmerja pomenov med posamezniki, resnica pa je odsotna. In drugič, bivanjska izkušnja je čustveno celovita in čustvo je torej "edina skupna resnica vseh, ki bivajo v enem trenutku".

Junaki Frelihovih zgodb so torej akterji v neobstojnem in razpokanem svetu, ki je zanje neredko tudi brez prave resnice in smisla. "Svet ne zmore ohranjati svoje oblike. Ko se ga dotakneš s pogledom, za trenutek zmrzne," pravi protagonist iz zgodbe Dotik. Avtor ta bivanjska občutja vzpostavlja na več ravneh, ne samo na vsebinski; zgodbe se velikokrat drobijo na številne glasove, ki hkrati vstopajo v pripoved, ali pa se ta kot v najbolj fragmentirani zgodbi z naslovom Šiv razkroji celo formalno:

"Le redko trenutek tišine nima cene zvok se spravi v ploskev in napravi barve žive vse zmrzne čas ne teče ne veste koliko mi to pomeni in vse ostalo je trušč"

Kakofonija glasov in razdrobljenost sta sicer popolnoma v skladu s konceptom, kljub temu pa to na nekaterih mestih deluje nekoherentno in kaotično, in to je ena od sicer redkih pomanjkljivosti zbirke. Idejna in slogovna podobnost s Frelihovim prvencem Na/pol je zelo očitna; protagonisti romana so, podobno kot v Ideoluzijah, posamezniki, ki se, vsak po svoje, trudijo zašiti vrzeli in zapolniti razpoke v svojih lastnih svetovih.

Poigravanje z resnico in lažjo je nakazano že v naslovu zbirke – Ideoluzije. V skorajda postmodernističnem smislu na ontološko negotovost naletimo v uvodnem stavku prve zgodbe z naslovom De Nachtwacht, ko pripovedovalec odkrito pravi:

"Če vam povem eno zgodbo, mi ne boste verjeli, ker ji še sam ne verjamem, ker se mi zdi neverjetna, toda zgodila se je meni in bil bi nor, če sebi ne bi verjel, zato jo bom povedal še vam, pa se sami odločite, kako in kaj bo z vašo vero v mojo pripoved. Če mi boste verjeli, se boste zabavali, če mi pa ne boste, ste le nejeverni Tomažki in pojdite brat enciklopedije, ker ste dolgočasni in duhamorni, ker ne znate ceniti zgodbe in nasploh predstavljate tveganje za celo družbo, prekleti azgodbisti."

Bralčeva vera se večkrat zamaje tudi ob ravno prav številnih fantastičnih elementih, ki so v pripoved vpeljani enkrat bolj in drugič manj pričakovano.

Enotno idejno tkivo zbirke nikakor ne pomeni, da so si zgodbe podobne, ampak prav nasprotno – tako na vsebinski kot na slogovni ravni so zelo razgibane in raznolike. Nekatere, kot so Farsa, Fajda in Pritisk konca, se navezujejo na politično problematiko današnjega sveta in so glede na to, da je zbirka nastajala deset let, včasih presenetljivo preroške. Pri tem velja omeniti, da se spretno izogibajo vzpostavljanju bodisi preveč pavšalnih in klišejskih interpretacij bodisi zavzemanju enega samega zornega kota in bralca tako spet vračajo k uvodnim stavkom k relativnosti resnice. Druge, na primer Göbekli Tepe, segajo daleč v preteklost, še v čas plemenskih skupnosti. V večini primerov so pripovedi vezane na konkreten dogajalni čas in kraj (najpogosteje sta to Amerika, kjer je avtor preživel kar nekaj časa, in seveda Slovenija), pri drugih pa so vezi, ki jih priklepajo na realnost, nekoliko ohlapnejše, denimo v Vrabcih in že omenjenem Šivu.

Da lahko zbirka zares polnokrvno zaživi, omogoča široka paleta psihološko razdelanih pripovedovalcev. Te lahko razvrstimo ne le na prvo-, tretje- in celo drugoosebne, ampak tudi na zanesljive in nezanesljive, odrasle in otroške, ženske in moške; vsak od njih ima svoj lastni način pripovedovanja, njihovi glasovi so nezamenljivi in zelo prepričljivi. Bralec pa se tako že na samem začetku ujame v dobro premišljeno past: čeprav je posvarjen, bo pripovedim brez pomisleka rade volje verjel.

Zarja Vršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)