Osrednjo vlogo v njem ima mladenič Matjaž z ranjenim srcem. Puščico vanj mu je zabodla Sara, ki ga je po dolgoletnem razmerju zapustila in prepustila na milost in nemilost drugim socialnim stikom.
Matjažu gre sklepanje novih poznanstev dobro od rok. Spretno krmari z besedami, je hudomušen, luciden, ravno prav zajedljiv in nedostopen ter prijetnega videza, da je predstavnicam nasprotnega spola všeč. Bolj ali manj sočna interakcija z njimi se vrsti v mimohodu. Po njihovih imenih so poimenovana tudi poglavja v romanu, kar gre na škodo presenečenja, saj bralca naslovljena poglavja že napeljujejo na to, da se bo na Matjaževe limanice ujelo spet novo dekle. Njihova psihološka paleta je na žalost večinoma ujeta v stereotipe: Matjaž v gejevskem klubu Tiffany na Metelkovi naleti na transvestita; Saša je postavna, ampak naivna in neinteligentna; ločenka Nada, ki jo je mož zapustil zaradi mlajše, pa na vse pretege skuša vzbuditi pozornost mlajših moških.
Podobno kot Nadina tudi Matjaževa razbremenitev srčnih težav poteka prek potrjevanja lastne zanimivosti, torej hranjenja lastnega ega ob sočloveku. Z vidika vseh por sodobne družbe, med katere sodi tudi literarna produkcija, omenjeno seveda ni prav nič subverzivno. Liki, ki spominjajo na Wertherja ali pripovedovalca Proustovega cikla, so že davno preživeti. Prebolevanje skrhane ljubezni je ujeto v okvire izmenjavanja stikov, ki emocionalno ne zadovoljujejo, ampak temeljijo na kratkotrajnem telesnem ugodju. Če bi Matjažu v romanu skušali najti diametralno nasprotje, bi ga lahko našli v njegovem najboljšem prijatelju Aleksandru, vendar le na videz. Ta je sicer v trdnem partnerskem razmerju, ki mu onemogoča intenzivnejše stike z drugimi ženskami, kljub temu pa iz njega seva sublimna želja po razburljivem dogajanju, saj vsak Matjažev korak preučuje neprimerljivo bolj evforično kot on sam. Konsekutivno zve za vse Matjaževe podvige, v voajerski maniri je prisiljen prisluhniti vsem dialogom, med katerimi so nekateri zaradi svoje banalnosti vse prej kot kratkočasni. Pri nekaterih drugih nekoliko preveč na silo pride v ospredje avtoričina profesija. Filozofsko načitanost in poznavanje marksizma bi na primer laže pospremili z odobravanjem, če ne bi, vpeta v kratke dispute, delovala preveč prisiljeno in umetelno. V nasprotju s tem lahko soglasno prikimamo humorju, začinjenemu z znatno mero ironije in sarkazma, ki se poraja iz protagonistovega intelekta. Prav smisel za humor blagodejno vpliva na bralčeve možganske celice, ki jih zgodbena linija s svojo predvidljivostjo in klišejskimi rešitvami pretirano uspava.
Avtoričino stališče do instantnih ljubezni v romanu ni moralistično, njena opredeljenost in priseganje na konservativno pojmovanje sreče pa ob koncu vendarle prideta na plan. A ko se tragika instantnih odnosov umakne monogamni sreči, tudi humor preneha delovati. Zadnje poglavje, ki sicer poka od do skrajnosti prignane situacijske komike, je preveč zabeljeno s srečo in se izteče v pretirano pocukranem slogu, ki spominja na konce ameriških romantičnih komedij. Ob tem zmoti tudi v podtonu navzoča simbolika. Kot zmagovalca romana namreč lahko okronamo moškega – Matjaža, saj mu s šarmom uspe pridobiti zagonetno feministko, čudovito lepotico, ki se zaradi nenaklonjenosti moškemu spolu vse do usodnega srečanja na Hvaru deklarira za lezbijko.
Ne glede na avtoričin renome roman Ni druge nima visokokvalitetnega literarnega naboja. Ob tem je morda najbolj razočaranja vredno dejstvo, da se avtorica romana s pisavo izkaže kot zelo talentirana kovalka stavkov, ki ne zagrize v bolje koncipiran romaneskni oreh. Če bi bili prizanesljivi, bi lahko knjigo priporočili za branje na kakšnem dopustniškem lenarjenju, vendar se na policah knjižnic in knjigarn skriva preveč dobre literature, da bi bil ta namig iskren. Po drugi strani so ljubitelji lahkotnih komično-ljubezenskih peripetij končno dobili dober žanrski primerek, ki je nastal pod prsti slovenskega pisca.
Maja Žvokelj; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).