Will, uspešen mlad poslovnež, se nekega jutra odloči, da v službo ne bo šel motorjem, ker je vreme preslabo. A ga nesreča vseeno doleti kot pešca in ga iz doživetij lačnega človeka spremeni v tetraplegika, prikovanega na invalidski voziček in samoto lastnega doma. Ker poskuša narediti samomor, se njegovi starši odločijo, da poleg negovalca potrebuje tudi človeka, ki bo zgolj – pazil nanj.
Lou je njegova sokrajanka v malem podeželskem mestu, a se njuni poti doslej nista križali, saj njej še na pamet ne pade, da bi načrtovala potovanja, adrenalinska doživetja ali vsaj zahtevno službo. (Pozneje izvemo za dogodek, ki ji je tako pristrigel peruti). Nasprotno, povsem zadovoljna je s službo v bližnjem lokalu – vse, dokler je ne izgubi. In si najde novo kot Willova "paznica". Kaj kmalu izve, da bo rok njene službe morda precej omejen, saj ima Will že izbran usodni datum, ko ga bodo morali njegovi svojci odpeljati v ustanovo Dignitas v Švici, ki pomaga umreti že sicer neozdravljivo bolnim ljudem s katastrofalno kakovostjo življenja.
Invalid in njegova negovalka torej – sliši se kot idealen recept za jokav film o ljubezni, ki premaga vse ovire, na koncu pa, čeprav dekleta fantova gibalna oviranost prav nič ne moti, pripelje še do čudežne ozdravitve. A novi roman britanske avtorice ni jokav. In ljubezen ne premaga vseh ovir.
Učenje polnega življenja od – fanta na vozičku
Namesto klišejske zgodbe imamo torej pred sabo mešanico humorja (vezanega predvsem na drobne detajle iz družinskega življenja), trpkega realizma (ne, ko enkrat pristaneš na vozičku, tvoje nekdanje dekle ne ostane ob tebi in se celo poroči s tvojim prijateljem) in bolečine spričo prepada, ki loči »bolnega« in zdravega človeka. Ni kaj, prepad se zdi na začetku kar preglobok, in Lou spozna, kako tisoč in en načrt, da nekoga spraviš v boljšo voljo, po navadi odpove preprosto zato, ker načrtovalec izpade kot nasilna tečnoba. A ni ga prepada, ki se ga ne bi dalo premostiti, in tako se nazadnje Lou znajde v paradoksni situaciji, ko se uči polnejšega in lepšega življenja od nekoga, ki ga ne more več živeti.
Iz cone udobja
Dekle, ki si nekoč skorajda ni upalo prestopiti praga knjižnice, ki je prepričano, da so tuji filmi nerazumljivi, in ki menda sploh še ni potovalo z Otoka, se tako odloča za nove in nove "stvari, ki jih naredi prvič". Med njimi sta kajpak tudi izstop iz cone udobja in presekanje razmerja z dolgoletnim fantom Patrickom, katerega edini smoter življenja je tako ali tako samo še šport, in "skok" v ljubezensko razmerje s tetraplegikom. Ne glede na tisti »"kaj bodo pa ljudje rekli".
Poslušati drugega
A tu se zgodba šele zares zaplete. Očarana nad svojim na novo osmišljenim svetom se Lou odloči, da mora v njem po vsej sili vztrajati tudi Will. Do usodnega datuma ga mora torej prepričati, da svoj projekt napovedane smrti prestavi za nedoločen čas. Svojo nalogo vzame resno: kot projekt, ki zaživi na koledarju, kjer skuša posamezne dneve zapolniti s toliko prijetnimi dejavnostmi, kot je le mogoče. A tu se spotakne ob njegovo kamnito odločenost, ki je največja prav v trenutku, ko se zdi, da jima je najlepše. Spotakne se pravzaprav ob prastaro etično dilemo: kdaj je treba spoštovati voljo drugega, četudi ta vztraja, da napravi nekaj, kar se nam zdi škodljivo ali – v tem primeru – celo pogubno?
Sicer pa to niti ni njena odločitev. Njena odločitev se giblje zgolj med poslušati ali ne poslušati, torej bodisi prisluhniti drugemu bodisi vztrajati pri lastni predstavi o tem, kaj je zanj dobro. Mimogrede, o odnosu te vrste verjetno vsakdo od nas (sicer iz manj travmatičnih in usodnih izkušenj) ve, v kakšen bes je sposoben spraviti tistega, ki mu je "dobro" namenjeno.
Konca seveda ne izdamo
Kot ste že lahko uganili iz napisanega, avtorica ne postreže ravno s filmskim srečnim koncem (če že ni ravno srečen, pa je, priznajmo, vsaj malo filmski). A konec pravzaprav ni bistven. Pravijo, da ni pomembno, kako je človek umrl, temveč, kako je živel; in to v tem primeru velja tako na ravni vsebine romana kot tudi za razmerje med samo pripovedjo in njeno "smrtjo" oziroma koncem, ki ga je izbrala avtorica. (Še to: menda je obstajal tudi alternativni konec za bralce, hrepeneče po srečnem koncu, a so uredniki avtorici to odsvetovali).