Oglas
Vseeno pa tudi traktorski navdušenci nimajo razloga za obup. V zgodbo romana – pripoved o sprtih sestrah, ki ju združi “skupni sovražnik”, nova ljubezen njunega senilnega očeta – so spretno vpleteni odlomki Kratke zgodovine traktorjev, “življenjskega dela” ostarelega ukrajinskega priseljenca.
“ampak je bolj podobna Boticellijevi Veneri”, je pesniško naravnan stari inženir. Tudi “nadzemske prsi” so visoko na seznamu dekletovih prednosti.Vse kaže, da ima Nikolaj načrt – Valentini in njenemu “genialnemu” sinu, (ki bi mu mati nadvse rada zagotovila “oxfordcamebridge izobrazbo”, kot ona temu pravi) bo nudil streho nad glavo in ji s poroko pomagal do britanskega potnega lista, ona pa bo skrbela zanj. Seveda pa se Nikolaj pri hčeri Nadeždi pozanima tudi, če se ji zdi, da bi mož pri njegovih letih še lahko zaplodil otroka ...
Valentina torej v življenje že tako vse prej kot urejene družine “trešči kot puhasta rožnata granata”, ki ima za povrh še jasne zahteve − hoče dobro službo, štedilnik in sesalnik “civiliziranih ljudi”, dober avto (lada ali škoda ne prideta v poštev) in stalen pritok denarja od novega možička. V zameno Nikolaj dobi herojsko zavest, da je lepotico iztrgal iz krempljev revščine, vzdevek “holubčik” (golobček) in – vsaj teoretično – dostop do “strašnih dojk, ki sta videti kot dve bojni glavi pod sintetičnim, izstrelišču za rakete podobnim nedrčkom”.
Toda pravljice je kmalu konec. “Ti ne dober. Veliko denar skopuh. Obljuba denar. Denar na banki. Obljuba avto. En drek avto.”
Nadežda, zaprisežena liberalka, skuša na vse pretege stoično sprejeti očetov testosteronski val in se kdaj pa kdaj postaviti tudi v čevlje njegovega predmeta poželenja. Ko pa postaja jasno, da hišo in prihranke njene pokojne matere ogroža hladnokrvna, pohlepna lovača s kričečimi ličili in pomanjkljivimi oblačili, je njena strpnost na hudi preizkušnji. Zaloti se, kako se iz pridne levičarke počasi spreminja v precej bolj zloveščo gospo Namlat-jih-in-pošl-domov, ki piše anonimna pisma na priseljenski oddelek na ministrstvo, v katerih razlaga, zakaj bi bilo treba očetovo nevesto nemudoma deportirati. No, če je Nadeždin mož vse prej kot navdušen nad harpijo, v katero se je prelevila, pa njena sestra Vera, samozvana kapitalistka in strokovnjakinja za ločitve, nima zadržkov pred umazanimi prijemi v boju proti vsiljivki.
Ta hladna vojna pa ima tudi svoje prednosti. Nandeža in Vera, ki od materine smrti zaradi spora glede dediščine nista spregovorili niti besede, sta zdaj prisiljeni sodelovati in počasi se začne topiti led med ženskama, ki sta odraščali v isti hiši, a v različnih državah, kot zapiše Lewycka. Vera je, s svojimi oblekami znanih oblikovalcev, cinizmom, trdo lupino in verižnim kajenjem, “otrok vojne”, deset let mlajša Nadežda pa “otrok miru”, ki je v najstniških letih s svojimi komunističnimi izpadi starše spravljala ob pamet. Zdaj, vrsto let kasneje, ko se njun oče v kuhinji skriva pred verbalnimi in kasneje tudi fizičnimi napadi pol mlajše žene, se ženski končno soočita s kruto usodo, s katero se je njuna družina spopadala med drugo svetovno vojno.
Roman je vse prej kot (samo) hudomušna pripoved o pohotnem, naivnem starcu in pogoltni, karikirano zlobni povzpetnici. Lewycka nevsiljivo pričara okus življenja imigrantov iz vzhodne Evrope med vojno in po njej. Skladiščenje konzervirane hrane “za hude čase”, lov na popuste in strastne debate okrog prednosti in slabosti komunizma konec koncev tudi za nas niso povsem eksotična tematika. Sumim, da bo še pred koncem letošnjega leta veliko Slovencev o vzhodnoevropskem poljedelstvu vedelo precej več, kot so si kdaj mislili, da bodo. To, da ljubezen iz vsakogar naredi norca, smo vedeli že prej.
A. J.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje