Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, "najlepši cigan" iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov.

V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. "Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku," reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah sploh tu še posebej ostro zareže.

Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.

Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.

Iz oddaje S knjižnega trga.