Poteza, ki morda komu v spomin prikliče knjigo reista in ohojevca Marka Pogačnika iz leta 1966 s preprostim naslovom Knjiga, ob tem paradoksalno izolira in izpostavi vsebino pesniške zbirke pred nami. Izolira jo, ker med njo in svet tam zunaj postavi nekakšno nepričakovano mejo, ki jo je treba prečiti, da pridemo do besedila knjige oziroma da se iz tega ponovno vrnemo v svet, po drugi strani pa jo izdatno izpostavi, saj je ta meja luknjasta, pretočna in zares imitira luknje v prepihu.

Toda koliko ta poteza zaznamuje knjigo kot celoto? Dopuščam sicer možnost, da je iz vzorca luknjic mogoče razbrati kaj, česar mi ni uspelo izluščiti, poleg tega pa se zdi, da se vizualna poteza ustavi nekoliko prehitro, mogoče se je namreč obregniti ob dejstvo, da s to izjemo knjiga v okviru zbirke Črna skrinjica v resnici vizualno ne izstopa – še vedno sta tu, denimo, standardna tipografija in prepoznavni črni ovitek.

Kljub temu pa ne gre reči, da bi šlo za potezo, ki je zanemarljiva v odnosu do besedilnega dela knjige. Luknjičasto sito si je mogoče predstavljati kot fizični prikaz vstopnih točk v osrednji del knjige in tudi tega je mogoče razumeti kot nasledek bogate modernistične tradicije, če naj to razumemo v najširšem možnem pomenu besede. Z luknjami v prepihu namreč ne pretendira po enostavnem razumevanju – literarno snov obdela, ne da bi ob tem sprejemala samoumevnost ali klišeje. V resnici se v vsako temo zažene z bogatim naborom besed, nepričakovanimi podobami in neobičajnimi povezavami med njimi. To počne do te mere, da se jezik začne praktično osamosvajati, odlepljati od vsega drugega, dokler ne ostane nekako sam, sam sebi pomen in sam sebi vsebina. In to je v resnici predvsem drugim visoka stopnja poetičnega izraza. Osamosvojeni jezik v neutrudnem preučevanju pesniške situacije namreč začne naposled tvoriti neko lastno vsebino.

Je v okviru povedanega mogoče trditi, da se luknjičaste strani na koncu knjige uporabljajo kot sito vsebine, ki tako ostane z nami tudi po manj pozornem branju? Tovrstna razlaga je za knjigo Z luknjami v prepihu mogoča, vendar je po drugi strani težko spregledati najbolj temeljno vsebinsko plat knjige – skratka, tiste elemente, ki pesmi ali kar celotno zbirko sploh poženejo v tek in ki naposled vendarle presevajo tudi skozi mojstrsko rabo jezika. Gre za delo, ki na tej ravni vzame neka bolj ali manj predstavljiva, osnovna, včasih že skoraj banalna izhodišča. Ta so pretežno usmerjena k vsakdanu in medosebnim odnosom, občasno pa še k družbenim komentarjem, ki so pogosto izpisani v deklarativni maniri in tu se zdi, da bi si bilo mogoče zastaviti več.

A takoj ko zapustimo to raven pesmi, te prenehajo slediti kakršni koli morebitni prozaičnosti – nemudoma nas uvedejo v tisti prostor pesmi, ki ga z vso silo narekuje opisana jezikovna plat. Knjiga Z luknjami v prepihu se tozadevno stke z vizualno potezo z začetka in konca – zdi se namreč, kakor da bi lirska subjektka ob predstavitvi neke osnovne situacije to vsebino preluknjala, se spustila pod njeno površje in tam izpisala poglavitni delež besedila, ki ga imamo zdaj na voljo za branje.

Iz navedenega je najbrž jasno, da gre za delo, ki živi neki vsebinski paradoks, a naposled vendarle terja predvsem pozornost. Že prva pesem z naslovom Razpokljaji in uvodni verzi "nisem prikrila / begajočih lis // najraje pijejo / moje roke // in tako rade šepetajo / olivnatim venam // naj ostanejo tam / kjer so" postavlja pred nas osnovne jezikovne in strateške koordinate zbirke, ki v neutrudnem ritmu vztrajajo skozi vso zbirko do samega konca.

Ni dvoma, da imamo opravka z besedilom, ki ponuja zgoščenost, premišljen jezik in presunljive podobe – že zato zbirka izstopa v okviru sočasne domače poezije. Ampak ali se v tem skriva tudi kakšen kavelj? Če kje pod zbirko tli namen, da naj bi se nam točno določene poante in podobe vtisnile v spomin in ob tem predstavile kontinuiteto nekega dogajanja, potem od nas nemara pričakuje preveč. Zato pa toliko bolj omogoča, da se k njej vračamo zaradi golega užitka v besedilu, če naj se navežem na v zbirki omenjenega Rolanda Barthesa, in zaradi večkratnega odkrivanja njenih poti.

Iz oddaje S knjižnega trga.