Ima se za francosko pisateljico, katere črna polt v njenem ustvarjalnem naboju nima nobene vloge, za temnopolto ustvarjalko in pripadnico postkolonialne književnosti jo imata literarni establišment in kritika, ki ustvarjalce tradicionalno rada ukalupljata. Očeta Senegalca ni nikoli zares poznala, odraščala je v svetu francoskega srednjega razreda in bila francosko izobražena, posledično se z Afriko nikoli ni zares ukvarjala, če izvzamemo scenarij za film Belka, ki ga je pred dobrim desetletjem režirala Claire Denis.

Kakor je težko ukalupiti Marie NDiaye, je še težje definirati njene romane. Moje je maščevanje je še posebej neoprijemljivo delo, neke vrste psihološka drama, polna nerazjasnjenih detajlov in vprašanj brez konkretnih odgovorov. Roman je mogoče primerjati z avtoričinim romanom Ladivine, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili leta 2018, le da tematiko razdrobljene družine in dvojnih identitet nadomeščata motiva nezanesljivega spomina in nejasnih identitet.

Vse se začne, ko gospo odvetnico Susane obišče skrivnostni Gilles Principaux, ki bi malo znano, v resnici povprečno odvetnico iz Bordeauxa rad najel za obrambo žene, trojne morilke njunih otrok, ki jo čaka medijsko odmeven sodni proces. Marie NDiaye kot običajno preseneča, kdor je pričakoval atraktivno napisan roman o bombastičnem sodnem procesu proti sodobni Medeji, se je močno zmotil. Enako kot pisateljice ne zanimajo postkolonialne teme, je ne zanimajo lahko prebavljiva senzacionalnost in aktualne teme. Pač pa jo zelo zanimajo vidiki socialnega statusa posameznika in vprašanja družbene hierarhije. Kdo je med srečanjem dveh ljudi zgoraj in kdo spodaj, se ves čas sprašuje pisateljica, kdo je gospodar in kdo hlapec?

To sta pomembni temi Marie NDiaye, kot v spremni besedi poudarja Mladen Dolar. Prav zato se v klobčiču številnih prepletajočih se zgodb kot najizrazitejša in najbolj prepričljiva izriše tista o razmerju med gospo odvetnico in Sharon, njeno drugo stranko, nezakonito priseljenko iz Mavricija, ki naj bi ji gospa odvetnica Susane uredila dokumente za stalno bivanje v Franciji. Pripovedna nit o nedoločljivem razmerju s skrivnostnim Gillesom Principauxom, s katerim naj bi – ali pa tudi ne? – gospa odvetnica imela v mladosti formativno, prelomno izkušnjo, je brez dvoma atraktivna, a kot najbolj intrigantna se vendarle izkaže nit, povezana s služkinjo Sharon, ki gospo odvetnico – in evropski zahod v celoti – razkrije kot leglo hipokrizije.

Temnopolte Sharon, ki pri odvetnici dela kot služkinja, njen navidezni altruizem niti malo ne gane, ne obnaša se kot hvaležna črnka in prejemnica dobrodelnosti, še več, odvetnici celo laže in jo vara z delom pri drugih strankah. V romanu se lepo izriše šokiranost odvetnice in razvitega, privilegiranega belskega Zahoda, ki ne more razumeti, kako da podrejeni priseljenci iz tretjega sveta ne zmorejo biti hvaležni za vso dobroto, ki da jo velikodušno ponuja razviti svet. Kot pravi Mladen Dolar, je to "velika tema Marie NDiaye, motiv prikritega in implicitnega rasizma in segregacije, ki se perpetuirata skozi diskurz o človekovih pravicah in enakosti", skozi "geste dobrih namenov, dobrodelnosti, politične korektnosti in aktivizma."

Roman Moje je maščevanje ni lahko branje. Je zagonetno, dvoumno, a subtilno stkano delo morda vodilne sodobne francoske pisateljice.

Iz oddaje S knjižnega trga.