Analitično-sintetična pripoved z liričnimi vnosi mozaično prikazuje celostno sliko protagonistke. To sicer ni klasičen ljubezenski roman, ki bi žanrsko zapletal ljubezen s poraženci in zmagovalcema. Je mnogo več, je temeljit razmislek, filozofska razprava o ljubezni z veliko humorja in rahle ironije.

Delo prikazuje ljubezen v različnih odtenkih. Postavlja vprašanja o ljubezni sami in kaže, da je ljubezen oziroma neljubezen lahko podstat vsemu. A Marija Švajncer svoje junakinje kljub vsem njenim drobnim zapletom in zmagam nikoli ne idealizira. Razkraja jo v njenih mislih in telesu, jo raztelesi zaradi bolezni in skorajda razblini zaradi destruktivnosti. A nenehno jo sestavlja na novo; prav ta spretnost je ena od največjih odlik romana.

Junakinjina življenjska zgodba se ves čas prepleta z zgodovinskimi okoliščinami, vse to pa pisateljica odlično prepleta z značaji likov in likinj. Dogodke v zgodbi preiskuje vzročno-posledično in jih umešča na humorno tragičen način. Tudi posamezni komentarji, na primer o vedenju ljudi na kulturnih prireditvah in nenehnem pitju iz bidonov, delujejo kot spretni feljtonski drobci. Vse ima namreč svoje bistvo in vse je mogoče pojasniti. Vendar – kaj pa ljubezen? Avtorica spretno operira z znanjem s področja filozofije, vendar njena protagonistka same ljubezni in njenih vzrokov in nevzrokov ne zmore najti in si jih pojasniti. Kaj šele vedno uresničiti.

Čeprav tematika ni lahkotna, potek zgodbe ne vodi v patos ali samopomilovanje. Niti takrat, ko se zazdi, da se protagonistka že skorajda nagiba v usodno odločitev, vendar le zasijejo novi smisli. To je roman, iz katerega vejejo predvsem upanje, milina in modrost. Predvsem pa – protagonistka je vedno na strani pogumnih, četudi se mora postavljati po robu močnejšim. Poleg tega avtorica daje vedeti, da ljubezen lahko podarijo tudi mačka, pozdrav neznanca ali neznanke in topli pogledi. Ljubezen ni samo erotika, ta je samo del ljubezni. In to romanu daje še več teže in modrosti, tako značilne za literarna dela Marije Švajncer.

Roman Iskanje ljubezni nas sooča tudi s pomembnimi spoznanji o uveljavljanju ženske v službi in v svetu znanosti. Videti je, da je bil svet patriarhata z vseh vidikov vedno močan in nenaklonjen ženski. Posebej pretresljiva sta mačizem in nasilje. Poskus polaščanja tudi otroškega, dekličinega telesa je avtorica boleče upovedila v popolnoma neposrednem jeziku in naturalističnem prikazu. To je pomembno za premislek o tem, kakšne rane prinašajo taki odnosi, ki so še kako vplivni tudi v poznejšem, odraslem življenju. Kaj šele toksični in hladni odnosi znotraj družin! Ne nazadnje roman temelji na gradnikih o ljubezni oziroma neljubezni.

Skratka Iskanje ljubezni Marije Švajncer je roman, ki kaže življenje na različnih ravneh in ponuja veliko snovi za razmislek in odgovorov. Te je mogoče najti, če življenje predvsem živiš in ne zanemariš čustev in razuma.

iz oddaje S knjižnega trga.